Glukokortikoidi: dobri, umazani, zli
Prolog
Dobri, umazani, zli (The Good, the Bad and the Ugly) je »špageti vestern« iz leta 1966, režiral ga je Sergio Leone, v glavni vlogi pa nastopil Clint Eastwood. Se ga spomnite? Klasika, kjer se vse vrti okoli ukradenega zlata. Vsake toliko je v prednosti kdo drug od glavnih junakov, dokler na koncu vendarle ne zmaga – Dobri. Uvod k napačnemu članku? Ali pa bomo lahko našli povezavo med vesternom in glukokortikoidi? Poglejmo!
Zakaj dobri?
Kaj so glukokortikoidi? So hormoni, ki jih sicer proizvaja človeško telo samo v skorji nadledvične žleze. Zelo pomembni so za normalno delovanje človeškega telesa, saj sodelujejo pri uravnavanju in podpori številnih srčnožilnih, presnovnih in imunoloških funkcij. Njihovo ime izhaja iz vloge v presnovi glukoze in iz dejstva, da nastajajo v skorji (korteksu) nadledvične žleze. Pogosto zanje uporabljamo sinonim kortikosteroidi. So pomemben del imunskega sistema, ker zavirajo vnetje. V medicini se zato uporabljajo za zdravljenje bolezni, ki jih povzroča preveč vzdražen imunski sistem: pri alergijah, astmi in avtoimunih boleznih. Motijo lahko tudi delovanje rakastih celic, zato se uporabljajo pri zdravljenju nekaterih oblik raka (predvsem pri limfomih in levkemijah) in za zmanjšanje stranskih učinkov zdravil proti raku.
Pomembni so za zdravljenje bolezni dihalnih poti. Pri senenem nahodu zmanjšajo vnetje ter s tem občutek polnega nosu in izcedek. So osnovno zdravilo za zdravljenje astme, saj umirjajo vnetje. Pomagajo pri vzdrževanju odprtih dihalnih poti in vplivajo na urejenost astme. Opustitev glukokortikoidov pri astmi lahko vodi v hudo poslabšanje. Pri bolnikih s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) zmanjšujejo število poslabšanj in s tem izboljšujejo kakovost bolnikovega življenja. Za te bolezni uporabljamo pršilnike ali vdihovalnike s prahom. Tako imenovani inhalatorni glukokortikoidi so učinkoviti in varnejši od sistemskih.
Glukokortikoide lahko uporabljamo v obliki tablet ali pripravkov za znotrajvensko uporabo (sistemskih glukokortikoidov), lahko pa jih nanesemo lokalno in delujejo na mestu odlaganja: na koži, v nosu, dihalih. V dihalih si želimo, da sežejo čim dlje, kar je odvisno od velikosti delcev v vdihovalniku in njegove pravilne uporabe. Velikokrat je prav neznanje pravilne uporabe vdihovalnika razlog za neuspešnost zdravljenja, zato veliko pozornosti namenjamo učenju.
Umazani in zli?
Brez glukokortikoidov si sicer ne predstavljamo zdravljenja številnih bolezni, vendar moramo njihove ugodne učinke na zdravljenje vedno tehtati z njihovimi neugodnimi. Da, žal niso vedno dobri, včasih so lahko tudi umazani in zli … Več stranskih učinkov povzročajo glukokortikoidi, ki jih dajemo sistemsko, to je skozi usta ali znotrajvensko. Lahko se pojavi zvišana koncentracija glukoze v krvi, poslabša se urejenost sladkorne bolezni, stanjša se koža in prihaja do podplutb, lahko se zmanjša kostna gostota in razvije osteoporoza, bolniki pridobijo na telesni teži zaradi odlaganja maščob in povečanega teka, lahko pride do motenj spomina in pozornosti, mišične oslabelosti, lahko vplivajo na centralni živčni sistem ter povzročijo nemir in zmedenost, anksioznost, depresivnost, pojavita se lahko siva (katarakta) in zelena mrena (glavkom). Celjenje ran je upočasnjeno, zato je tveganje za okužbe večje. Pri dolgotrajni uporabi lahko pride do zmanjšanega delovanja nadledvične žleze (kjer se normalno izločajo glukokortikoidi v telesu), kar se lahko kaže s hujšanjem, z utrujenostjo, neješčnostjo, nižjim krvnim tlakom in nižjimi vrednostmi krvnega sladkorja.
Pri dolgotrajni uporabi visokih odmerkov inhalacijskih glukokortikoidov se sicer lahko pojavijo sistemski učinki, vendar so veliko manj verjetni kot pri uporabi tablet.
Najpogostejši stranski učinki pri vdihovalnikih so lokalni: glivična okužba ust in žrela, draženje žrela, kašelj, hripavost. Temu se lahko izognemo tako, da si usta po vsakem vdihovanju speremo, zdravilo pa vzamemo pred obrokom.
Epilog
Glukokortikoidom in njihovim zdravilnim učinkom na različne bolezni moramo zaupati. Za pljuča se najpogosteje uporabljajo za zdravljenje astme in KOPB. Dobri in dovolj varni so – če so izbrani za pravo bolezen in v pravilnem odmerku, kar pa je odvisno tudi od pravilne uporabe (predvsem vdihovalnikov). Tako ublažimo simptome, zmanjšamo število poslabšanj, izboljšamo kakovost bolnikovega življenja in podaljšamo življenje – zmaga je zagotovljena. Kot v vesternu – verjeti moramo vanje, tudi če nam kdaj pa kdaj pridejo naproti umazani in zli.
THE END