DRUGE PLJUČNE BOLEZNI

NADŠKOF ALOJZIJ ŠUŠTAR (1920-2007) - ZAUPATI SEBI IN ZDRAVNIŠKI POMOČI

Tokrat se je našemu vabilu na pogovor ljubeznivo odzval nadškof dr. Alojzij Šuštar. Že v študijskih letih, med 2. svetovno vojno, je v Rimu zbolel za tuberkulozo na pljučih. Spominja se, da je bila glavna metoda takratnega zdravljenja ležanje na prostem. Dr. Šuštar pravi, da je svojo bolezen sprejel tako kot vsi drugi. Vsem bolnim pa posebej želi, da se ne bi predali obupu, temveč naj bodo pogumni, saj bodo tako lažje premagovali svojo bolezen.

Kdaj ste izvedeli za svojo bolezen in kako ste sprejeli tuberkulozo pljuč?

Za tuberkulozo na pljučih sem zbolel v Rimu med teološkim študijem. To je bilo med vojno. V hiši, kjer sem živel, je bilo več bolnikov in smo drug drugega okužili. Tako sem tudi sam začutil, da je nekaj narobe. Ko sem šel na zdravniški pregled, je rentgenska slika pokazala kaverno na levi strani pljuč. Zdravnik me je potolažil, da stvar ni tako huda. Doma sem moral ležati en mesec in ni mi bilo treba v bolnišnico. Potem sem spet začel delati. Ko je minilo šolsko leto, se mi je ponudila priložnost, da sem šel na zdravljenje v Švico, in sicer v Davos. To je bil takrat poleg Leysina kraj z največjimi sanatoriji za pljučne bolezni. Danes je Davos znan zaradi gospodarskega foruma v januarju, na katerem se zberejo predsedniki vlad in predstavniki gospodarskega življenja.

Glavno zdravljenje je bilo takrat ležanje na prostem. Precej sem se pozdravil. Toda kmalu se je stvar ponovila. Moral sem drugič v sanatorij. Takrat so me operirali in zdravljenje je trajalo zelo dolgo. Zdravil ni bilo še nobenih. Ko sem se pozdravil, se mi ni več ponovilo in danes sem na pljučih popolnoma zdrav.

Kako ste doživljali zdravljenje v času, ko še ni bilo na voljo ustreznih zdravil?

Sprejel sem svojo bolezen tako kot vsi drugi. Tolažili smo se med seboj, češ, da bo že nekako šlo. Pred operacijo so me opozorili, da je treba sporočiti domov v Slovenijo, da sem bolan, če bi operacije ne prestal. To so tudi storili. Vendar sem operacijo srečno prestal. Pozneje sem dobil vnetje žil na nogah, zaradi česar imam še danes težave.

Kot sem že omenil, je bila glavna terapija ležanje na prostem. Zdravilišče je imelo balkone, kjer so bila ležišča. Tam smo drug drugega tolažili in si pripovedovali zgodbe. Vsakih nekaj dni smo šli na pregled in smo seveda čakali, kakšno bo zdravniško poročilo, ali se je stvar izboljšala ali poslabšala. Med zdravniki in pacienti je bilo dobro razumevanje. Tudi sam sem se z zdravniki dobro razumel in sem se v sanatoriju kar dobro počutil. Vendar sem si ves čas želel, da bi mogel iti spet na delo.

Ali in kako je bolezen zaznamovala vaše življenje?

Moram reči, da me je močno zaznamovala. Najprej dve leti izgubljenega časa, če gledamo bolezen kot izgubo časa. Na drugi strani pa je bolezen prinesla tudi veliko dobrega. Naučil sem se veliko bolj razumeti bolnike, imam veliko sočutje z njimi in jih obiskujem, kolikor mi je le mogoče.

Sam sem poleg zdravniške pomoči iskal glavno zaupanje v molitvi in zaupanju v božjo pomoč. Z zanimanjem sem takrat prebiral Sveto pismo in poročila o številnih Jezusovih čudežnih ozdravljenjih. Seveda sam nisem pričakoval čudeža, vendar sem upal, da se bom pozdravil.

Bi lahko bolnikom povedali kaj o svojih izkušnjah in zdravljenju, da bi svojo bolezen bolje razumeli in lažje prenesli oziroma da bi jih malo spodbudili?

Najbrž moje izkušnje danes niso posebno koristne za bolnike. Takrat so bili pač drugi časi. Bil sem v tujini in bili smo brez zdravil. Živel sem v okolju, ki je bilo zelo verno, saj so sanatorij, v katerem sem se zdravil dve leti, vodile in oskrbovale redovnice. Tudi zdravniki so bili verni. Veren človek bolezen drugače sprejema, kakor tisti, ki nima vere. Seveda je odvisno tudi od tega, kdaj se bolezen pojavi in kakšne so možnosti za zdravljenje. Velikega pomena pa je upanje in zaupanje.

Tuberkuloza je bila v tistem času velikokrat vzrok smrti, vendar so v Davosu pripovedovali, da tam nihče ne umrje, ker so vsakega bolnika, ko je bil v težkem položaju, prej odpeljali drugam, da bi zdravilišče ne izgubilo dobrega imena. Osebno nisem doživljal smrti bolnih na pljučih.

Po končanem študiju v Rimu sem zopet odšel v Švico. Po nekem posredovanju sem prišel v St. Moritz, ki leži na višini 1800 metrov, češ, da mi bo višinski zrak koristil. V Švici sem potem ostal do leta 1977, ko sem se za stalno vrnil v domovino.

Vsaka bolezen je opozorilo in priložnost, da človek razmišlja o svojem življenju. Morda je pri tuberkulozi za to prav posebna priložnost, ker je zdravljenje dolgotrajno. Sam sem veliko bral in razmišljal, veliko molil in upal, da se bom popolnoma pozdravil.

Vsem bolnikom želim prav tako veliko upanja, vabim jih k razmišljanju in da se ne predajo obupu, ampak da zaupajo in da sprejemajo božjo voljo, kajti vsaka bolezen ima tudi svojo posebno vlogo v človekovem življenju. Velikega pomena je zaupanje zdravnikom in sestram. Bil sem izredno hvaležen zdravnikom, bolniškim sestram in drugemu osebju, ki so tako zavzeto skrbeli zame in za druge bolnike. Nekajkrat sem bil na obisku na Golniku, ker so se tam zdravili nekateri moji prijatelji. Videl sem, kako si tudi tukaj prizadevajo, da bi bolnikom čim bolj pomagali.

Vse, ki zbolijo za tuberkulozo na pljučih, posebno v današnjem času, ko so na voljo zdravila, bi rad spodbudil, da bi nikakor ne izgubili upanja in zaupanja. Kristus nas v evangeliju vedno znova opozarja, posebno pri bolnikih: «Veruj in zaupaj!« Vse ima v človeškem življenju svoj smisel. Potrebno je o tem razmišljati. Če se seveda stvar poslabša, se je treba pripraviti tudi na odhod. Saj bomo nekoč morali vsi oditi. Vendar se stvari lahko tudi zelo spreminjajo. Poznam primer, ko je moj znanec v letih med študijem teologije dobil tuberkulozo, bil je že v zelo težkem stanju in so mu napovedovali smrt v nekaj tednih, a se je pozdravil in dočakal 80 let. Poznam še druge podobne primere. Morda se smem tudi sam prištevati mednje, saj bom letos star 79 let.

Kako pa doživljate obdobje upokojitve?

Odkar je pred dvema letoma moj naslednik prevzel vodstvo ljubljanske nadškofije, sem se umaknil iz javnega življenja. Pripravljen pa sem pomagati, če kdo to želi, kolikor mi moči dopuščajo. V tem času pokoja imam posebno veliko možnosti za molitev in za branje. Žal za pogovore ali za poslušanje glasbe nimam možnosti, ker sem pred leti, ko sem bil na obisku pri naših misionarjih v Afriki, izgubil sluh. Zelo so si prizadevali in si še danes prizadevajo, da bi mi pomagali z aparati, vendar skoraj brez uspeha. Tudi pisanje mi gre bolj težko, ker sem si pred leti zlomil desno roko in imam še vedno težave. Z leti človeka tudi spomin zapušča. Vendar sem zelo hvaležen, ker imam tako lepo stanovanje, kot ga nisem imel še nikoli, in mir. Živim v Zavodu sv. Stanislava, kjer sem nekoč tudi sam študiral, takrat popolnoma zdrav, mlad in poln življenja. Danes se včasih srečam z dijaki Škofijske klasične gimnazije in z drugimi mladimi po župnijah in sem vesel, da bodo šli v novo tisočletje.

Vsem, ki so zboleli zaradi tuberkuloze pljuč, želim, da bi imeli veliko poguma in zaupanja, da bodo premagali svojo bolezen in stopili, če jih starost ne bo ovirala, v tretje tisočletje. To so moje iskrene želje.

Hvala za pogovor.

Katarina Novak

Zdrav dih za navdih, 1999, št.1, stran 6

UTRINKI MED POČITNICAMI

Začelo se je kot že nekajkrat prej. Težko dihanje, vročina do 38 ºC in gnojno izkašljevanje. Sem že četrto leto bolnik s KOPB in se zdravim s kisikom na domu. Poskušali smo zaustaviti napredovanje bolezni z antibiotikom, ležanjem v postelji in pojačanim inhaliranjem beroduala. Nič ni pomagalo. Temperatura je iz minute v minuto naraščala. Kaj sedaj?

Obiskal me je osebni zdravnik, me pregledal in svetoval takojšen odhod v bolnišnico.

Tako se je zgodilo. Na veliki petek (pred veliko nočjo) so me odpeljali v bolnišnico na Golnik. Pri sprejemu je dežurni zdravnik pripomnil, da sem precej pozen.

Po sprejemnih pregledih, EKG, rentgenu in plinski analizi krvi sem bil nameščen v sobi na oddelku 100. Mislim, da sem takoj zaspal oziroma omamljen od temperature sanjal. Takoj sem bil priključen na večjo količino kisika prek maske. Od tu dalje je moj spomin zelo pomanjkljiv. Vse, kar se je dogajalo z menoj, so mi pozneje povedali moji domači, zdravniki in medicinske sestre. Vmes pa sem le imel nekaj prebliskov, ki jih imenujem utrinki med počitnicami.

Gastroskopija. Bil je tretji ali četrti dan mojega bivanja na Golniku, ko se mi je po večerji pričela vračati kislina. Prosil sem za kamilice za umiritev. Tudi kamilic ni bilo. Namesto tega pa so mi potisnili v usta obroč in nato še cev, s katero so mi preiskovali želodčno votlino, misleč, da je nekje krvavitev, ker je v izbruhani tekočini bilo nekaj rdečega. S pregledom je bilo ugotovljeno, da ni nobenih anomalij.

Po tej epizodi je že spet vse utonilo v meglo. Po pripovedovanju so vrednosti, ki bi morale biti nizke, naraščale, one, ki bi morale biti visoke, pa so padale. Nujna je bila preselitev v intenzivno nego in seveda najprej v tako imenovano šok sobo.

Šok soba. Ležim v postelji, priključen na vse mogoče aparate z masko na obrazu in privezanimi rokami. Zakaj? Zato ker sem takoj odstranil masko z obraza in sem bil brez kisika. Skozi meglo sem videl na nasprotni postelji starejšega pacienta s tubusom v ustih in verjetno brez zavesti. Ob njem dve starejši gospe, ki sta ga božali po glavi in rokah. Potem pa spet nič.

Medtem so me po nekaj dneh preselili v intenzivni oddelek, kjer naj bi se začelo zdravljenje. Vrednosti, potrebne za ozdravljenje, so trdovratno vztrajale. Nikakor da se premaknejo v pozitivno smer.

Drenaža. Zbudim se in nad sabo in ob sebi zagledam celo vrsto zdravnikov. Bilo jih je pet ali šest, ki so vneto razpravljali. Eden od njih: «Vse je na levi strani in tu moramo napraviti poseg.« Ko je to rekel, se je udaril po levi strani, se obrnil in še enkrat ponovil isto. Nato pa so prišli pome in eden od njih mi je rekel: «Sedaj bo pa malo bolelo, potem bo pa boljše.« Takrat nisem vedel, kaj so delali. Tudi bolelo me ni nič. Bila je drenaža vode iz levega pljučnega krila.

Čiščenje dihalnih poti. Ne vem, ali je bil dan ali noč, toda naenkrat sem čutil v ustih nekaj čudnega, kot da bi bila notri vzmet. Nekaj me je zabolelo, trdo sem stisnil z zobmi in čuden občutek je izginil. Odprl sem oči in nad seboj zagledal eno od sester. Izgledala je precej izmučena. Nekaj mi je govorila, toda razumel nisem nič. Potem mi je pokazala gumb za zvonec. Gledal sem ga in gledal, pa nisem imel kaj početi. V nekem trenutku se mi je dozdevalo, da če ga bom pritisnil, se bom poslovil in odšel. Nisem ga pritisnil in zjutraj sem se zbudil malo bolj pri zavesti.

Nočna mora. Naenkrat sem se zbudil, okoli mene tema, samo skozi steklo na vratih je prihajala svetloba. Ne vem, kaj mi je bilo. Vendar nekaj zelo hudo. Nisem mogel dihati. Kaj sedaj? Z rokami, ki so bile privezane, si nisem mogel pomagati, maska s kisikom je ležala poleg mene. Zbral sem vso moč in zaklical: «Halo, halo!« Bilo je uspešno. Ne samo ena, prišli sta dve sestri. Vrnili sta mi masko na obraz in spet sem utonil v spanec.

Nekega dne, ne vem, koliko časa sem ležal na tisti postelji, sem se zbudil in pogledal okoli sebe. Na sosednji postelji je ležal bolnik, precej mlajši od mene. Ogovoril sem ga po imenu iz pravkar odsanjane zgodbe. On pa mi odvrne: «Ne, jaz sem ta in ta, strojni tehnik doma iz Kokrice.«

Nekako sem se zbral in začel opazovati okoli sebe. Nasproti mene je sedela zdravnica, ki mi je dejala, da sem prestal najhujši del in da upa, da bo sedaj šlo na bolje.

Prvo, kar sem občutil, je bilo, da je dihanje kljub veliki količini kisika težko. V žile na rokah so pritekala zdravila, antibiotiki, hrana in transfuzija. Polagoma sem si opomogel in pričel s pomočjo sester jesti posamezne obroke. Moje hranjenje je bilo prav zanimivo. Ena je odmikala masko, medtem ko me je druga hranila.

Tedaj sem tudi izvedel, kaj se je dogajalo z mano v minulih dneh. Preboleval sem hudo pljučnico, ki se ji je pridružil pnevmotoraks na levi strani pljuč in pa nastanek vode do skoraj polovice pljuč. Potrebni sta bili dve drenaži, ena vodoravno in druga navpično. To dreniranje je trajalo celih osem dni. Moji spomini o tem so zelo medli.

Po tem pa je nastopilo potrebno mučenje. Po masaži hrbta sem moral izkašljevati čim več gnoja, ki je še ostal v pljučih. Težko, toda počasi sem uspeval. Toda nenadoma se je v izpljunku pojavila kri. Kaj sedaj? Vsi zdravniki: «To ni nič hudega. To je posledica drenaže.« Toda kri se kar ni hotela ustaviti. Analiza krvi ni pokazala nič. Na drugi strani pa se je moje fizično stanje tako popravilo, da so mi zmanjšali količino kisika in me preselili nazaj na oddelek 100. Takoj po prihodu me je predstojnik oddelka vprašal: «No, koliko časa ste bili na počitnicah?« Nisem takoj razumel vprašanja, potem pa sem dojel, da je mislil moje nezavestno stanje med boleznijo. Priznal sem, da se zadnjih dvajset do petindvajset dni ne spominjam skoraj ničesar.

Medtem je že bilo dogovorjeno, da opravijo bronhoskopijo, in sicer samo ogled, brez drugih posegov. Nekateri so me strašili pred tem posegom, drugi pa opogumljali, da ni tako hudo. Z mešanimi občutki sem pričakoval ta poseg. Po kratki razlagi so mi v eno nosnico vstavili kateter s kisikom, drugo nosnico namazali z gelom, v grlo dali injekcijo in že je bil kateter skozi sapnik v pljučih. Komaj sem občutil, da se kaj dogaja, sam potek pa sem opazoval na ekranu, tudi črpanje krvi iz pljuč. Postopek je bil hitro in neboleče končan.

Po dodatnem pregledu s CT–jem je bilo ugotovljeno, poleg ostalega, da je kri ostala od posega dreniranja. Upal sem, da bo kmalu minilo. In res, po sedmih dneh je po vsak dan manjšem izkašljevanju krvi ta popolnoma izginila. Ena skrb je bila odpravljena.

Vse osebje na oddelku se je zelo posvetilo moji rehabilitaciji in rezultat vsega je bil ta, da je bilo moje počutje pred zapustitvijo bolnišnice precej boljše od stanja, ki je bilo pred pljučnico. Dihanje in gibanje je bilo veliko lažje, apetit odličen in spanje čvrsto.

Zdravniki so mi tudi povedali, da so pričakovali najhujše in da niso verjeli, da se bom izvlekel iz te hude bolezni, ki na žalost grozi vsem bolnikom z diagnozo KOPB.

Zahvaljujoč požrtvovalnosti vsega zdravstvenega osebja bolnišnice na Golniku, od zdravnikov, sester, tehnikov, fizioterapevtov, do moje žene, ki me je obiskala med mojim 55-dnevnim bivanjem v bolnišnici 52-krat, mi dajala pogum in se skupno z zdravstvenim osebjem in menoj borila za moje življenje, sem preživel.

Franc Z .

Zdrav dih za navdih, 2000, št.2, stran 28