ASTMA OTROCI
ASTMA IN ŠPORT
Ime mi je Peter. Že od malega imam astmo. Vem, da nisem edini, ki imam to bolezen. Nekateri pravijo, da astma in šport ne gresta skupaj, ker so pljuča preveč obremenjena. Ampak vem, da to ni res, ker to sam doživljam. S športom (namiznim tenisom) se ukvarjam že kar nekaj let. Ta mi pomaga, da se mi pljuča razvijajo. Seveda mi ne pomaga samo namizni tenis, ampak tudi zdravnica. Zdravnica mi je rekla, da moram živeti tako kot vsi zdravi otroci. Oči mi je svetoval namizni tenis. Tako so se začeli vsakodnevni treningi. Sedaj imam že nekaj dobrih rezultatov in se trudim, da bom dosegel še več. Zdi se mi, da je za astmatike še najboljše zdravilo šport. Mislim, da naj tisti, ki imajo priložnost ukvarjati se s športom, posebej pa astmatiki, to le počno, kajti ne bo jim žal.
Peter C., 5. razred
Zdrav dih za navdih, 1993, št. 2 b , stran 11
PREŽIVLJANJE ASTME
Stara sem enajst let in hodim v peti razred osnovne šole. Za astmo sem zbolela okoli sedmega leta. Spomnim se tistega leta, bil je še november. Pozno zvečer smo prišli k stari mami na obisk za nekaj dni. V sobi, kjer ponavadi spimo, se v tistem času, ko nas ni bilo, ni zadrževal nihče od domačih. Prišli smo pozno zvečer, odšli smo takoj spat, ne da bi prezračili. Tako se je začelo. Ko sem odgrnila posteljo, se je v zrak dvignil prah, tega seveda nisem opazila, legla sem v posteljo, ker pa sem bila alergična na prah, me je začelo dušiti in mi piskati, nos je bil ves rdeč od kihanja.
Vsi so me prestrašeno gledali in me spraševali, kje me boli, če me sploh kaj boli. Prvi večer sem zdržala, naslednji večer pa smo odšli v Ljubljano k zdravniku, ki je ugotovil, da imam napad astme.
Zdaj, ko hodim že v peti razred in že dolgo nisem bila pri stari mami, se mi napad astme zmanjšuje. Upam, da se mi letos, ko bom poleti šla k stari mami na počitnice, ne bo napad ponovil.
Nataša Z., 5. razred
Zdrav dih za navdih, 1993, št. 2 b, stran 11
Sem Doroteja K., stara sem 12 let in sem končala 5. razred osnovne šole.
Astmo imam tri leta. Prej sem pogosto prebolevala bronhitise, nato so mi zdravniki odkrili astmo. Zaradi astme sem bila že dvakrat v bolnišnici, ker sem imela tako hude astmatične napade. To je bilo na začetku odkritja astme. Imam zelo dobro in prijazno zdravnico dr. Č., ki redno spremlja mojo bolezen in mi svetuje, kako naj ravnam v določenih težavah. Doma si sama trikrat dnevno merim pretok in rišem krivuljo. Redno uporabljam becotide in berodual. V času moje bolezni sem bila tudi dvakrat v mladinskem klimatskem zdravilišču na Rakitni. Tam se mi je stanje vedno izboljšalo, tako da sem bila na koncu že skoraj brez zdravil. Ko sem se vrnila domov, se je stanje spet poslabšalo.
Doma imam tudi svojo sobo, za katero tudi sama skrbim, da je vedno pospravljena in brez prahu. V njej nimam nobene preproge, nobenega namiznega prtička in posteljnega perila iz volne in perja, tako da je soba čim bolj prilagojena moji bolezni. Zelo rada imam živali. Včasih smo imeli papigo,vendar smo jo zaradi alergije na perje morali oddati. Sedaj imamo samo še akvarijske ribice.
Lahko povem še to, da rada plešem in telovadim in da me pri tem astma nič ne ovira. To pa je verjetno zato, ker redno obiskujem mojo zdravnico in redno jemljem zdravila.
Doroteja K., 12 let
Zdrav dih za navdih, 1994, št. 2, stran 30
(prirejeno)
Astma me zelo moti, saj me ovira pri teku, sklanjanju. Zelo drugačen sem od drugih. Napade dobim le takrat, kadar cveti. Uporabljati moram ventolin in becotide. Ta razpršilček ima zelo ogaben okus. Na Rakitno me je poslal zdravnik.
V zdravilišču je lepo, le tovarišice so malo preveč stroge. Vsak dan moramo pospraviti postelje in garderobne omarice. Vsako nedeljo me obiščejo starši. Najraje se odpravim na jezero, kjer se lahko kopam.
Igor D., 10 let
Zdrav dih za navdih, 1994, št. 2 , stran 32
Največ težav imam ponoči, sprva sem jemal ventolin, sedaj mi je zdravnica predpisala lontermin. Ponoči se ne zbujam, v šoli nisem več zaspan in utrujen. Zopet imam dobre ocene.
Primož, 12 let
Zdrav dih za navdih, 1994, št.2, stran 35
Star sem 17 let. Astmo imam od 2. leta starosti. Zaradi astme sem bil šestnajstkrat v bolnici. Včasih sem dobival ventolin tablete, včasih pa tudi injekcije. Odkar dobivam zdravila v spreju in imam merilec pretoka, nimam težjih napadov, ker pravočasno vzamem zdravila. V šoli nič ne manjkam.
Miha, 17 let
Zdrav dih za navdih, 1994, št. 2, stran 35
Prvi napad astme sem dobila pri teku na 400 metrov. Vsi okrog mene so bili prestrašeni. Še vedno tečem, vendar prej vzamem zdravilo.
Jana, 14 let
Zdrav dih za navdih, 1994, št. 2 stran 35
MOJA BOLEZEN ASTMA
Ime mi je Grega. Včasih sem živel v Pirničah. Ko pa je očka odšel, smo se preselili v Črnuče. Od takrat imam pogosteje napade. To je bilo zame najhuje. Imam astmo. Mami mi je povedala, da jo imam že od majhnega. Včasih mi piska v prsih in me boli. Mamica je vedno v bližini, da mi pomaga. Lansko leto sem šel na Rakitno. Tam je zelo čist zrak in mi je zelo pomagalo. Redno inhaliram zdravila, ki mi jih je predpisala zdravnica.
Zelo rad imam zdravnico in mamico, ker mi vedno pomagata, kadar sem v težavah.
Grega M., 2. razred
Zdrav dih za navdih, 1995, št. 1, stran 26
MERILEC PRETOKA TE LAHKO VČASIH REŠI TEŽAV
Ime mi je Nataša in stara sem 13 let. Nekoč sem že opisala zgodbo, kako sem zbolela za astmo. En mesec sem preživela v bolnici in kmalu po tem dobila za merjenje peak flow meter.
Po tem napadu nisem imela kakšnih večjih težav kar štiri leta. Potem pa se je neke zgodnje pomladi spet začelo, najprej prehlad, nato pa, ker se nisem pazila, kašelj, potem pa me je začelo dušiti. Tako sva z mami odšli k zdravniku. Ta je ugotovil, da je moč vpiha na PF-metru padla kar za dvakrat, nismo pa vedeli za normalen vpih, ker se že dolgo nisem kontrolirala. Stanje se je naglo slabšalo, zato je zdravnica že tudi napisala napotnico za bolnico. Toda jaz sem upala, da mi tja ne bo treba iti, a komaj smo prišli domov, sem zaradi vse slabšega počutja sama prosila, da me čimprej odpeljejo v bolnico.
Tako sem spoznala, kaj pomeni PF-meter, da se je treba večkrat kontrolirati, ob vsakem prehladu ali slabem počutju in še kdaj tudi vmes.
Nataša Z., 7. razred
Zdrav dih za navdih, 1995, št.1, stran 27
MOJA ASTMA
Ime mi je Katja. Hodim v 3. razred. Ko sem bila stara eno leto, sem zbolela za astmo. Velikokrat sem morala v bolnico. Skoraj vsak drugi teden sem hodila v zdravstveni dom po inhalacije. Bila sem tudi pri bioenergetiku. Astma je bolezen, kjer veliko stvari ne počenjaš kot ostali. Toda pri nas doma smo se vedno obnašali drugače. Astma je bolezen, ki me lahko spremlja vse življenje. Zato plavam, smučam, igram odbojko in počenjam še veliko drugih radosti. Seveda v ničemer ne pretiravam. Sovražim astmo in ne maram bolnic. Vendar pa ima astma tudi dobro stran. Veliko sem na morju, ker mi morje pomaga.
Katja P, 3. razred
Zdrav dih za navdih, 1995 št.3, stran 31
ASTMA IN ŽIVALI
Najboljša žival za astmatika je ribica, ker nima dlake in ne pršic. Če lahko izbiraš med navadno ribico in zlato ribico, se raje odloči za zlato ribico, zato ker jo imaš v veliki posodi in ima več prostora, da lažje plava in dobi tudi več zraka v posodo. Jaz sem že imel zlato ribico, pa sem jo po nesreči pustil na močnem soncu in se je skuhala.
Andraž D. Š., 5. razred, OŠ Trnovo
Zdrav dih za navdih, 1996, št.3, stran 26
SOŠOLEC IMA ASTMO
Zagotovo nisem edina, ki imam sošolca z astmo. Star je štirinajst let, je osmošolec, priden učenec, skratka povsem običajen fant. Od drugih fantov v razredu se razlikuje le po tem, da ima astmo. Najbrž ne more početi vseh stvari, ki jih počnejo drugi.
Kako zgleda astma, sem videla, ko smo bili v šoli v naravi. Ko ni bilo učiteljice, smo si izbrali za zabavo odbojko z blazinami. Tudi on se je spozabil in se zabaval z nami. Kmalu je začel kašljati in težko dihati. Vsi smo bili prestrašeni. K sreči je imel s sabo zdravila, ki so mu pomagala. Meni se je zdelo zdravilo ventulin čudodelno. Takrat smo tudi izvedeli, da je alergičen na pršico in da se mora izogibati prašnih prostorov. Rad ima šport, najraje plavanje in nogomet. Ko je bil mlajši, je bil večkrat v bolnici, zadnja leta pa se mu astma izboljšuje in ima v šoli najmanj izostankov. Je odličen učenec, dober matematik in najboljši v računalništvu. V razredu je priljubljen in vedno pripravljen pomagati. Ne jemljem ga kot bolnika, ampak kot enega izmed sošolcev in mu želim čim manj težav zaradi astme.
Tea
Zdrav dih za navdih, 1999, št.1, stran 30
SLIKA
Ko imaš težave z dihanjem, se počutiš stisnjenega in osamljenega.
ASTMA IN ŠPORT
Ko sem bil star štiri leta, se mi je astma prvič pojavila. Bil je hud napad in starši so me morali peljati k zdravniku. Zdravnik mi je dal kisik in sem spet lažje dihal. Ko sem čez nekaj dni prišel na kontrolo, mi je zdravnica priporočila, da naj grem na Rakitno za 14 dni. In tako sem se znašel na Rakitni. Tam je bilo veliko otrok, ki so imeli podobne težave kot jaz. Velikokrat smo šli na sprehod, se kepali in delali snežaka. Teh 14 dni je hitro minilo. Malo sem bil žalosten, ker sem moral domov, po drugi strani pa sem bil vesel, saj sem pogrešal starše. Po obisku Rakitne nisem imel hujših napadov.
V prvem razredu sem se začel ukvarjati s športom, in sicer s smučarskimi skoki. Astma me pri treningu ni dosti ovirala. Pri tem športu sem dosegel nekaj lepih uspehov. Ko je zdravnica izvedela, da se ukvarjam s športom, je bila navdušena, saj je pri zdravljenju astme ukvarjanje s športom priporočljivo, ker se s tem krepijo pljuča. In zdaj, ko imam 13 let, me astma pri ničemer več ne ovira. Zdravnica pravi, da se mi je astma verjetno pozdravila. Ko sem to izvedel, sem bil zelo vesel. To mi je uspelo s športom in rednimi kontrolami pri zdravniku.
Luka T., 13 let, Logatec,
Zdrav dih za navdih, 1999, št. 3, stran 35
MOJE DOŽIVLJANJE OTROŠKE ASTME
Sabina se je rodila zdrava. Eno leto in pol ni bila bolna. Potem smo se preselili z Gorenjske na Štajersko. Začeli so se prehladi, ki so se stopnjevali v bronhitise, tako da pozimi ni več zdržala brez antibiotikov.
Rodila sem še sina. Po treh tednih je dobil bronhitis in sva šla za teden dni v bolnišnico. Zakaj je zbolel? Pravega vzroka niso iskali. Bilo je med stavko.
Poleti ni bilo posebnih težav, saj smo bili veliko časa zunaj. Takrat je kihal in se solzil samo David. Dobil je sirup klaritin. Deževni dnevi pa so bili naporni. Srbel ju je nos in kihala sta, a drugače kot ob prehladu. Bilo mi je že tečno hoditi k zdravniku, saj sem slišala očitke: «Le kaj počnete z otroki?«
Zanimivo je bilo tudi, da sta bila v Bohinju vedno zdrava in res sem mislila, da se prehladita v avtu. Potem je Sabina dobila zdravila becotide, ki so pomagala, a nihče ni rekel, da ima astmo ali alergijo. Tudi na testiranju ni bila. Medicinska sestra v zdravstvenem domu mi je pokazala rjav aerosol. Rekla je, naj ga pretresem, stisnem vsebino v jogurtov lonček, potem pa naj Sabina to zdravilo vdihava. Ni nam uspevalo najbolje. Preden sem vse izvedla, mi je Sabina pobegnila, plin je odšel iz lončka ali pa je tako jokala, da ni vdihnila nič. V lekarni so nam svetovali pripomoček aerochamber. Z njim je bilo veliko lažje in bolj pravilno je vzela zdravilo.
Drugo jesen na Štajerskem, bila je stara dve leti in pol, pa je tako močno zbolela za pljučnico, da so jo sprejeli v mariborsko bolnišnico. Takrat je bilo kot nočna mora. Sprejel jo je dr. Brunčko. Čudil se je ker nismo vedeli za astmo, saj je uporabljala becotide. A nisem vedela, zakaj točno ga ima. Testiranje je pokazalo, da ima največjo stopnjo alergije na mačjo dlako in pršico. Doma pa ima tašča dve muci, ki sta ves čas v stanovanju. Kupili smo tudi debelo preprogo, ker nam je osebni zdravnik namigoval, da otroke zebe na mrzlih lesenih tleh. Tudi sedežna garnitura v dnevni sobi je bila tekstilna, ker usnjena deluje hladno. To pa so bili glavni vzroki za njeno bolezen. Ko smo jih začeli odstranjevati iz njenega okolja, je šlo samo na bolje …
Na prvi kontroli v ambulanti za pnevmologijo pri dr. Brunčku pa je bil z nami tudi takrat šestmesečni David in zdravnik se je zgrozil, ko je slišal, kako v čakalnici kašlja. Poslal ga je na testiranje in imel je še slabši izvid od Sabine. Poleg mačje dlake in pršice ima alergijo še na pelode trav, breze, leske, pšenice, jajčni beljak in pomaranče. Zato je imel on probleme tudi zunaj.
Nikogar nismo poznali s to boleznijo, sploh ne otroka, zato sva z možem začela brati vso možno literaturo, ki sva jo dobila. V televizijski oddaji Recept za zdravo življenje sva naletela na razgovor z gospo dr. Ustar in včlanili smo se v društvo. Brošure sva dobila v ambulanti na rednih kontrolah, največ pa sva se naučila z opazovanjem otrok.
Veliko stvari smo kupili po nepotrebnem, ker mnogo proizvajalcev igra na karto in ponuja izdelke, ki so antialergijski, sedaj sva se že naučila in trgovce in proizvajalce zasujeva z vsemogočimi vprašanji in nemalokdaj naletiva na nevednost, čeprav obljubljajo vsemogoče. Tako smo sesalnik kupili zelo na hitro. Plačali smo ga trikrat dražje kot tega, ki ga imamo sedaj in nam res pomaga. Tudi prevleka za jogi in blazino je bila v Mariboru enkrat dražja kot pri direktnem uvozniku iz Portoroža, a je upravičila svoj sloves. Zdravila smo zmanjšali na polovico. Otroka v spalnici ne kihata in ponoči mirno spita. Res je, da enkrat tedensko operem posteljnino in zračim odeje na balkonu, a pomaga. Tudi odeje, preproge, zavese smo odstranili iz hiše.
Plišaste igrače smo podarili. Vsak ima samo eno, ki jo večkrat operemo. Otroci niso več bolni, pa čeprav se igrajo na parketu, razumeta pa tudi, da pri babici ne smeta božati mucke.
Te so ostale, a so v glavnem zunaj. O bolezni veva z možem že kar nekaj, a verjetno še zelo malo. Učiva se sproti, ko opazujeva, kako otroka reagirata na določeno stvar. Uživata na morju, kjer zdravil ne potrebujeta, prav tako ne v planinah.
Upam, da bodo drugi starši imeli tako razumevajoče zdravnike, kot je bil naš in bodo hitreje odkrili pravo bolezen. Mi smo osebnega zdravnika tudi zamenjali in ni nam
žal odpeljati otroka, ko je bolan, petnajst kilometrov daleč, pa saj je to samo dvakrat ali trikrat na leto.
Na njuno bolezen smo se navadili. Tudi mala dva sta se, tako da pridno vzameta zdravila, ko je potrebno.
Rada bi prišla v stik s starši, ki imajo otroke v vrtcu ali šoli, da bi izvedela, kako se oni spopadajo z boleznijo, Sama ne hodim v službo in otroka sta doma, tako da lahko gremo in zamenjamo okolje, kadar vidim, da bi jima bilo potrebno. A Sabina bo šla naslednje leto v malo šolo, David pa v vrtec, zato bi rada izvedela še kaj o tem že prej.
Branka M.
Zdrav dih za navdih, 2000, št.1, stran 30
Jaz in moj brat imava bolezni. Jaz alergijo, on pa astmo. Zelo moram paziti, da ne pridem v stik s prahom, ker moram dihati svež in čist zrak. Brat, ki ima 16 let, pa ima doma plastično steklenico, v katero mora pihati. Dobiva tudi zdravila. Bil je že na Rakitni, kjer je zrak čist in je zato tam zdravilišče za astmatike.
David K., 3. b, OŠ Tabor, Logatec
JAZ IMAM ASTMO
Želela si je nisem, a jo vseeno imam. Zato si ne morem nič pomagati. Lahko pa vzamem zdravila, da sem enako močna in živahna. Rada imam čist in svež zrak, ki mi omogoča zdrava pljuča in s tem tudi srce.
Za svoje zdravje moram lepo skrbeti. Želim pa si, da astme več ne bi imela.
Vanja K., 3.b
Moj petletni brat je alergičen na jajca in mleko ter prah. Če je preveč jajc ali pije mleko, dobi pod pazduho in po rokah rdeče pike. Zdravimo ga s sirupom, ki se imenuje alpesin in mu ne dajemo jajc in mleka. Ker ga pridno zdravimo, mu gre vedno bolje. Sedaj je že skoraj ozdravel. Hodi v Ljubljano na preglede, potem pa čaka, da mu pošljejo izvide.
Janja M., 3.b
ASTMA
Sem Tomaž, učenec drugega razreda. Tudi jaz imam astmo. Vsaka večja sprememba vpliva na moje zdravje. Tudi pomladansko cvetenje rož me ovira pri dihanju. Z inhalatorjem si pomagam pri dihanju. Včasih pa tudi to ne pomaga.
Tomaž M., 2.r., OŠ Rovte
Zdrav dih za navdih, 2002, št.1, stran 31
BILA JE ASTMA
Minilo je že devet let, odkar mi je umrla hčerka, ki je že od malega bolehala za bronhialno astmo. Težko je bilo za vse, ko smo gledali, kako je otrok hlastal za zrakom, a so vsa zdravila bolj malo pomagala. Toda odrasla je. Bila je dobro dekle. Kljub vsem tegobam je živela, študirala, končala fakulteto. Poročila se je in rodila hčerko. Z velikim strahom je pričakovala porod, ker se je bala, da ne bi še otrok imel astme. In prav to se je zgodilo. Tudi deklica je imela astmo in ko je bila stara 18 mesecev, je mamica umrla. Otroka sem vzela k sebi in spet se je ponovilo trpljenje izpred toliko let. Spet sem nemočna skušala pomagati, kolikor se je dalo. Neštetokrat sva bili v ambulanti, tudi sredi noči sem jo peljala v Ljubljano v dežurni dispanzer. Zdravila so pomagala le za kratek čas.Toda nekega dne se je le obrnilo. Kot po čudežu se je pojavila dobra vila Anka.
Spoznala je očeta moje vnukinje in naše razmere ter se zavzela za otroka.Tudi mala punčka se je hitro navezala nanjo. Že naslednje leto jo je odpeljala na Mali Lošinj, kjer je prav za astmatike zelo dobra klima. Ko so se vrnili z morja, so šli še za deset dni v planine. Drugič je šla z mano v Mali Lošinj in to se je ponavljalo nekaj let. Tako smo si izmenjavali ta potovanja in bolezensko stanje se je začelo izboljševati. Ko je šla deklica v 1. razred osnovne šole, je bila že zdrava.
Danes je v 11. letu starosti, hodi v šolo in živi pri očetu, le ob vikendih še vedno rada pride k meni. Dobra vila Anka jo je že naučila plavati in smučati, obenem jo tudi lepo vzgaja in navaja na red in delo. Pridna je tudi v šoli. Vsega tega ji njena bolna mamica ne bi mogla dati. Zato imamo to našo Anko vsi radi in smo ji hvaležni za vso njeno skrb in dobroto. Takih ljudi ne srečaš zlepa. Da bi le tako ostalo!
Mihaela J.
Zdrav dih za navdih, 2003, št.3, stran 21
MOJA ASTMA
Imam brata Erika, ki ima astmo že od majhnih let. Ko je jedel lešnik, je lešnik zletel v grlo. Hitro smo ga peljali v Ljubljano. S cevjo so mu vzeli lešnik iz grla. Tako se je vse dobro izteklo, samo nekaj! Zdaj ima astmo in alergičen je na cvetni prah. Nekega dne pa je tudi mene napadel kašelj. Mama me je peljala k zdravniku in izvedela sem, da imam astmo v blagi obliki. Meni še posebej ni všeč, saj ne smem stopati v kotiček,
kjer je prah. Všeč pa mi je, ker ne kašljam, če ni veliko prahu. Jaz vam priporočam: «Pazite se zdaj, ko se še lahko!«
Maruša P., 3.b, OŠ Logatec
Zdrav dih za navdih, 2003, št.3, stran 27