ALERGIJSKE BOLEZNI OTROCI

Že v prvem razredu se mi je začel pojavljati kožni nevrodermitis. Imela sem rdečo, luskavo in zelo neprijetno kožo. V šoli sem se včasih pudrala, samo da bi prikrila rdečo kožo. Nekajkrat sem bila vesela, saj se mi je to pojavljalo le v zimskem času, poleti na morju pa mi je to skoraj izginilo. Takšne čase sem preživljala skoraj šest let. Potem pa se mi je zgodil čudež, saj mi je pri 12 letih vse izginilo. Najprej se sploh nisem mogla navaditi na mojo novo čisto lepo brezmadežno krasno kožo. Vse kar mi je ostalo, je bronhialna astma. Včasih je tudi ta zelo neprijetna, pa vendar sem vesela, da imam zdravo kožo.

Anja K.

Zdrav dih za navdih, 1997, št. 3, stran 36

MOJA PRIJATELJICA IN JAZ

Sva istih let,

iste višine,

hodiva v razred isti.

Ona je plavolaska,

jaz sem rjavolaska

in nameni najini so isti.

Velikokrat naju primerjajo

in od naju enako pričakujejo.

Dan za dnem

sva enaki v vsem,

saj razlika ta med nama

vsem očem je prav neznana.

Vsak dan je zdrava in svobodna,

jaz pa alergična in slabotna.

Moje življenje polno je ovir,

ki stalno mi povzročajo nemir.

Postavlja mi ovire

na najrazličnejše načine:

kaj sem in kaj nosim

in za kaj naj prijatelja prosim.

Da, pravijo, da sva si enaki.

Zato enake so meje pri nalogi vsaki.

Ura za uro, dan za dnem

ona lahko, jaz ne smem.

Telo vklenja nas kot sužnje,

da služimo mu zvesto življenje.

Tudi, ko tavam kot škatlica tablet

in se mi pred očmi zavrti ves svet.

Ko njo osvajajo junaki,

sva si še vedno enaki.

A še vedno sva si enaki

pri želji staršev vsaki,

saj nihče ne vidi,

nihče ne razloči

razlike, ki naju loči.

Ann Y. – M.C.

Zdrav dih za navdih, 1997, št.3, stran 39

OH, TE LESKOVE MAČICE

Res je, da je pomlad eden najlepših letnih časov. Vsak dan je toplejši, lepši in seveda, prebujajo se rastline. Ena izmed njih je tudi grm leska. Leska ima tudi plod po imenu mačica. Le zakaj sem začela opisovati ravno leskove mačice?

Spomladi je veliko cvetnega prahu in tu zraven sodijo tudi omenjene mačice.

Začelo se je lansko leto spomladi. Ko sem odhajala iz šole, je bilo vsepovsod polno leskovih mačic. Popoldne sem se še veselo igrala. Ponoči pa nisem in nisem mogla zaspati. Kajti po nogah me je vse srbelo in tudi iz nosu mi je teklo. Naslednjega dne sva z mamico opazili po celem telesu nekakšne izpuščaje. Ostala sem doma. Ko je mamica opazila, da sem okrog nosu rdeča ter da me srbita nos in oko, me je odpeljala k zdravniku. Dobila sem neko mazilo, s katerim sem se potem mazala.

Po dolgih ugankah sem dobila zdravila kot nekakšen pršilnik, kajti zdravniki so ugotovili, da so vsega krive lepe leskove mačice.

Urša N, 5.b

Zdrav dih za navdih, 1998, št.1, stran 35

CEPLJENJE PROTI ČEBELJEMU PIKU

Alergijo na čebelji pik so mi zdravniki odkrili pred šestimi leti in od takrat se hodim cepit. Najprej sem bil teden dni v bolnišnici, kjer so me vsak dan cepili. Kmalu so me spustili domov, a potem sem moral hoditi na cepljenje vsak mesec. Zdaj hodim na tri mesece.

Na dan, ko se grem cepit, to je vedno torek, me babica zbudi ob sedmih zjutraj in mi pripravi zajtrk. Po zajtrku se umijem in oblečem ter se z mami odpravim v Ljubljano. Okoli devete ure sva v otroški bolnišnici. V sprejemni pisarni oddam zdravstveno knjižico ter se usedem v čakalnici. Čakam kakšno uro, potem pa me medicinska sestra pokliče v ordinacijo. Tu vedno sprejmejo tri bolnike z enako alergijo. Dajo mi injekcijo v nadlaket. Po cepljenju moram v čakalnici počakati eno uro. Čakati moram zato, ker lahko pride do kakšne reakcije. Meni se to še ni zgodilo. Ko se ena ura izteče, dobim zdravstveno knjižico nazaj in lahko odidem. Včasih grem domov, včasih pa z mamico še malo »polumpava« po Ljubljani.

Naslednji dan moram prepisati vso učno snov, ki sem jo prejšnji dan zamudil.

Aljaž K.

Zdrav dih za navdih, 1988, št.2, stran 33

Sem alergičen na prah. Ne smem tekati po senu, ker potem kašljam. Ne smem pihati regratovih lučk. Ne smem pometati, ker se praši.

Lovro N., 1.b

 

Jaz sem imela alergijo na čokolado. Od takrat je ne smem več jesti.

Ana P., 1.b

 

Ko sem imela bolezen zaradi cvetnega prahu, sem se počutila slabo.

Ana B., 1.b

 

Alergijo dobim zaradi mačka. Zato ga ne smem božati.

Žan V., 1.b

 

Ko sem prišla v bolnico, so ugotovili, da sem alergična na med. Naredile so se mi rdeče pikice. Vse me je srbelo. Od takrat ne smem jesti medu. Pa bi ga zelo rada.

Eva S. R., 1.b

Zdrav dih za navdih, 2000, št. 2, stran 28

BOJ IN ČEBELJI PIK

Nekoč me je pičila čebela in morala sem k zdravniku. Pri zdravniku so mi dali injekcijo. V roki se je začel boj. Čebelji pik je napadal zdravilo in zdravilo je napadlo strup. Na koncu je le zdravilo uničilo strup.

Tinka T., 2.r., OŠ Rovte,

Zdrav dih za navdih, 2002, št. 1, stran 31

ALERGIJA

Čudna beseda je ta alergija, ki jaz jo prav dobro poznam. Alergija lahko povzroči izpuščaje po telesu, kašljanje, kihanje ali celo težko dihanje. Če se pojavi prvič, je potrebno obiskati zdravnika, če je bolezen že znana, se z njo lahko spoprime kar bolnik sam.

Moja sestrica Vesna je tudi alergična. Alergijo ji povzročajo barvila v hrani in pijači, zato se nekaterim stvarem zelo izogiba. Pa tudi prva pomoč je vedno z njo. To pomeni, če se ji pojavi izpuščaj, vedno vzame tableto, ki je z njo v šolski torbi, nahrbtniku ali kar v žepu.

Maja M., 4. razred, OŠ Dol,

Zdrav dih za navdih, 2002, št. 3, stran 29

NADLOGE SESTRICE NEŽE

Vedno sem si želela bratca ali sestrico. Po dolgih prepričevanjih in moledovanjih se mi je želja z njenim rojstvom uresničila. Srečna sem in ponosna. Kmalu bo praznovala drugi rojstni dan. Od nje sem starejša 10 let.

Spoznala sem, da je imeti otroke naporno in odgovorno. Še po prvem letu je bilo z njenim zdravjem vse v redu. Potem pa so se kar naenkrat pojavile na nekaterih delih kože rdeče lise. Srbi jo in včasih se spraska do krvi. Zaradi tega je postala bolj sitna in manj spi. Smili se mi in zato jo pogosto pestujem in se z njo igram.

Njena zdravnica pravi, da je to posledica alergije na določene snovi, ki jih zaužije ali z njimi pride v stik. Marsikaj smo že ugotovili, a vsega še ne. Alergična je na mleko, jogurt, čokolado, sladoled. Na vse, kar ima izrazito aromo ter stik z nekaterimi travami.

Sedaj, ko vemo, ima manj težav. Živimo na kmetih, kjer naj bi bilo življenje bolj zdravo. Najbrž da ta ugotovitev, ki je veljala nekoč, ne drži več.

Mama vodi evidenco o njeni prehrani in reakciji nanjo. Čokolade in sladoleda ne kupujemo. Lahko bi, vendar nočem, da bi se morala sladkati na skrivaj. Če si te dobrote poželim, grem na obisk k noni v sosednjo vas.

Njena soba je brez zaves, tapet in plišastih igrač. Pri hiši nimam psa in muce. Vse to so, vsaj upam, trenutni ukrepi, ki naj bi pripomogli k izboljšanju njene bolezni. Pa je to sploh bolezen? Večkrat o tem razmišljam. Posebej še zato, ker je moja sestrica živahna, klepetava, navihana in razen omenjene nadloge nima zdravstvenih težav.

Nika K.

Zdrav dih za navdih, 2004, št.2, stran 28

ALERGIJA

Moja sestrica alergijo ima.

Od česa vse, se še ne ve,

raziskujemo vsi, saj želimo,

da ji ne bi odrekali jedi,

ki se jih veseli.

Med drugim koščka čokolade

ali kepico sladoleda,

ki se poleti prilega.

Tudi rožice vonjat ne sme,

potem jo nosek srbi,

oči si mane

in koža rdeča postane.

Enkrat, ko zgodilo se je tako

in staršev doma ni bilo,

sem mazilo vzela in jo

namazala narahlo.

Vprašala me je:

»Kaj bo bolelo?«

»Ne,« sem ji rekla,

»le pomagalo bo,

da te koža srbela ne bo prehudo.«

Nika K.,

Zdrav dih za navdih, 2004,  št. 2, stran 29 

ŽIVLJENJE BREZ RIB

»S tako hudo alergijo, kot jo ima vaš otrok, si ne delajte utvar! To je smrtno nevarna alergija, za njegovo življenje pa ste povsem odgovorni, vsaj dokler ne odraste,« mi je rekla zdravnica, ko je pregledovala mojega, takrat že pet let starega sina.

Alergija na ribe, ki jo je Miha prinesel s seboj na svet, je bila nekaj povsem novega za vse nas, kajti nihče v družini nikoli ni bil alergičen na nič. Ne na seno, ne na jagode, cvetni prah, živalsko dlako … o ljudeh, ki so kihali ali imeli srbečico zaradi alergije, sem dotlej samo slišala. Novega načina življenja se je bilo treba naučiti na hitro, kajti vse se je začelo v trenutku, ko je moj Miha imel komaj slabo leto in je prvič poskusil košček ribe, kuhane v vodi, z nekaj kapljicami olivnega olja, vsega skupaj je dobil za noževo konico, kot so svetovali v otroškem dispanzerju pri navajanju malčka na novo hrano.

Miha je polizal žličko z drobcem kuhane bele ribe, se spačil in zajokal. Smejala sem se mu in rekla, da se bo na ribe pač moral navaditi, tukaj okrog njega smo namreč sami morsko nastrojeni ljudje, ki imamo ribe zelo radi. Ni poslušal, kar dalje se je cmeril, tudi pogledati me ni hotel. Malček pač. Oči si je mel in si z rokicama brisal solze, jaz pa sem se dalje smejala in potrpežljivo čakala, da se malo umiri. Čez čas sem opazila, da so se njegove oči nekako pordečile in zatekle. Potem sem opazila, da so mu tudi ustnice nabreknile in da nabrekajo še bolj in to nenavadno hitro. Nato se je začel dušiti. Kot riba je odpiral usta in vlekel zrak vase, s težavo, kot da mu nekaj stiska grlo. Nisem nič premišljevala, pograbila sem ga in stekla dol na cesto, predirjala sem tri nadstropja, odprla staro katrco, ga vrgla na zadnje sedeže in oddrvela, kolikor je dovolil motor, proti bolnišnici. Pri tem sem skoraj nenehno pritiskala na hupo. Mislim, da sem prišla do pediatrične klinike v nekaj minutah, ampak Miha je bil, ko sem ga jemala ven, nekako modrikast, oči sploh ni bilo videti, namesto njih sta bila tam dva otekla krofa … Vpila sem na pomoč, ko sem pritekla do vratarja in tekla mimo njega proti specialističnim ambulantam, kjer sem slutila, da bi znala biti pomoč. Prva zdravnica, ki me je zagledala na hodniku, je v hipu razumela, za kaj gre. Nekaj je zavpila sestri, ki je stekla iz ambulante in se vrnila še z eno zdravnico. Medtem sem povedala, kaj je jedel. V hipu so mu vbrizgali kalcij in s pripravljenim skalpelom v roki čakali, ali bo otrok zadihal, ali mu bo treba prerezati grlo …

Imel je srečo. Miha je preživel.

Preživel ni samo prvič, ampak tudi drugič in tretjič in kdo ve kolikokrat še. Drugič je preživel, ko je pri petih letih ostal na obmorskih počitnicah z babico. Čeprav sem materi zabičala, da ta otrok ne sme priti v stik z ribami, ker ima hudo in zelo nevarno alergijo, je ta moja mati, vzgojena v sokolskem duhu in špartanskih razmerah dveh lakotnih vojn, sklenila, da se ta njen vnuk spreneveda in da je najbrž samo izbirčen, kar je zanjo vedno bil neodpustljiv greh. O prvi priliki mu je naredila dobre, pečene sardele. Ni jih hotel jesti, jasno, kajti njega ribe žgejo v ustih podobno kot nas peče feferon. No, tudi ona je drvela z avtom in Miho na zadnjih sedežih v bolnišnico, da so ga tam rešili z injekcijo …

Tretjič je preživel kot šolar. Bil je po naravi važič in se je seveda pred sošolci hvalil, s čimer se je mogel. Najbrž tudi s tem, da je alergičen na ribe. In ko je prišla tista znana šolska malica – čaj, pa žemlja z ribjo pašteto, je bil velika izjema med sošolci. On pa že ne bo jedel žemlje z ribjo … Otroci so mu ponagajali in mu, ko ni gledal, v čaj namešali malo te paštete… Potem je seveda gromozansko zatekel, oči je imel spet debele kot krofe, ustnice pa kot zamorec … Ampak pozneje je priznal, da od tistega

čaja s pašteto nikoli ni požrl niti požirka, ker ga je užgal, čim ga je okusil. Če bi popil le požirek, bi mu otekel sapnik oziroma grlo pred sapnikom in ga dušilo. Izkoristil je sošolce za šole prost dan, saj so ga najprej z rešilcem peljali na urgenco in potem domov. Preživel je skratka.

Danes, ko je tudi sam oče sedemletnega sina, ima vedno v žepu antihistaminske tablete, saj je medtem ugotovil, da poleg rib ne sme jesti niti piščančjega mesa, kajti na farmah pitajo piščance s krmo, v katero mešajo tudi ribjo moko in še marsikaj, kajti na večini naših proizvodov še vedno ne piše, da vsebujejo sledi ribe ali ribje moke. Tak je njegov eksperiment z življenjem!

Lada Z.

Zdrav dih za navdih, 2006, št.1, stran 12
(prirejeno)