ASTMA ODRASLI

BOLNIK IN ASTMA

Stara sem 57 let in odkar pomnim, me spremlja moja bolezen – bronhialna astma, z njo pa tudi neštete prepovedi in odrekanja, ki so bila del mojega otroštva in mladosti. Moji starši so zelo skrbeli zame, toda »strahove za ponovni napad astme« so videli povsod – v vsaki mrzli sapici, otroških igrah, gibanju, predvsem v športu. Tudi moji učitelji niso menili dosti drugače, bila sem oproščena telovadbe. Napade astme mi je povzročalo tudi preveliko veselje kot tudi prevelika žalost, vzroki so bili mnogokrat

skrivnostni, pač mnogoteri in neugotovljivi. Najbolje sem se počutila, če sem kje posedala s knjigo, ki mi je postala zvesta prijateljica.

Toda svoje starše sem izgubila že v mladosti (17 let) in potlej moje življenje ni moglo biti več »zavito v celofan« – spoprijateljiti se je bilo treba z njim. Hotela sem biti enaka drugim mladenkam in svojo bolezen sem želela skriti in zanikati. Nekako mi je uspevalo, čeprav mi je vsake toliko časa pokazala zobe.

Že v mladosti sem občudovala slikovite panorame Kamniških Alp in Karavank. Kolikokrat sem v letih šolanja s hrepenenjem zrla v Storžič! Kakšne skrivnosti je zame hranil snežni blesk te mogočne gore! Toda zame je bil nedosegljiv še poleti. Ko so sošolci pripovedovali, kako prijeten je bil izlet, kakšne težave so premagovali, sem vsa vznemirjena poslušala. Hodila pa sem le po nižjih vzpetinah.

Ko sem se poročila, sva z možem le pričela planinariti, kajti bil je izkušen planinec in seveda zdrav. Potrpežljivo me je vodil najprej po nižjih hribih, nato pa vedno višje. Seveda je bila moja hoja počasna in potrebovala sem mnogo počitkov. A ko sem prispela približno do višine 1500 do 1800 metrov, sem zadihala lažje, težave so počasi izginile. Tisto, kar me je tiščalo v prsih in me dušilo, se je nekako »odkrhnilo« in počutila sem se lahko – svobodno. Vrh Storžiča ali Grintavca mi je bil neprecenljiva nagrada.

Tudi ko sta se nama rodila otroka, smo mnogo hodili v naravo, izleti v višje gore pa so postajali redkejši, poleti za dan ali dva.

Včasih napada astme po cel mesec ni bilo.Večkrat pa sem morala za kakšen teden v bolnico. Potem so naučili moža in mene dajati doma injekcije, da ni bilo treba ponoči klicati zdravnika. Če sem uspela vzeti zdravila pravočasno, ko sem začutila rahlo tiščanje v prsih, sem pogosto preprečila težji napad. V službo sem hodila, kar se je dalo redno, kajti nisem se želela pestovati v bolniškem staležu. Seveda mi je bilo mnogokrat zelo, zelo težko. Končala sem srednjo tehniško tekstilno šolo in to predilski oddelek. To je bila vsekakor neumnost prve vrste za mojo bolezen. Okoliščine pa so potlej nanesle, da sem se po dobrem letu preusmerila v bančništvo, kjer sem ostala do upokojitve, 35 let.

Obračam liste teh let v vrtincu življenja. Svojo bolezen sem premagovala bolj ali manj uspešno, bila je pač z menoj in tudi ko sem se dobro počutila, sem jo čutila nekje v ozadju, kot neko »sivo eminenco«, ki vedno reče zadnjo besedo. Gore so se mi za nekaj časa odmaknile. Toda v najtežjih trenutkih preizkušnje, sem jih zopet zaznala. Takrat, ko mi je bilo vse »sivo« in sem se nevarno gibala po robu prepada, sem zopet zaslišala njih klic.

Pred 14 leti sem se zaradi druge bolezni začela intenzivno ukvarjati s športom. To je izboljšalo tudi moje dihanje in astma se je zopet nekako potuhnila, jaz pa je nisem hotela več priznati. Pričela sem teči in redno planinariti. Moj tek je vztrajnosten in ni kaj pomembnega, toda zame je sredstvo za pridobivanje kondicije. Seveda je včasih težko, pa tudi enostavno obuti copate in se odpraviti po gozdnih stezicah vsaj dvakrat na teden. Pomaga mi tudi hitra hoja, da požene moj zakrneli dihalni sistem. Navadno kombiniram – malo teka, malo hoje.

V gore hodim vsak teden, v soboto ali nedeljo. Naj je zjutraj nebo še tako temno, nekje se že prikaže košček modrine, ki vzbuja upanje na lep dan.

Tako se je pač namerilo moje življenje, da v gorah iščem zdravilno moč in jo tudi najdem v napornem vzponu, v miru, v tišini, ki jo slišiš, če si se naučil živeti z naravo.

Kondicije za hojo ni nikoli preveč, premalo pa z leti mnogokrat in težav imam vedno dovolj. »Ne dihaš dobro, ne hodiš z nogami,« mi dobrohotno poočita prijateljica. Toda to vse mine takoj, ko prispem na vrh in dosežem cilj za tisti dan. V gore sem se vračala počasi in bolj ko sem se trudila, lepše mi je bilo.

Mnogo vaje in moči sem si pridobila v teh letih z redno in vztrajno hojo, pa tudi mnogo volje in trme sem rabila poleg. Toda ostala so neprecenljiva doživetja, ki bodo spomin, ko aktivnost ne bo več možna. Sedaj skoraj ni gore ali hriba v Sloveniji, kamor bi še lahko stopila prvič. Toda saj je v planinah vsakokrat drugače. Malo sem pokukala tudi v tujino. Svoje bolno telo sem prisilila, da se je povzpelo na Grossglockner in še na nekaj tri tisočakov, celo na Mont Blanc. Gotovo, da mi je bilo težko v določenih trenutkih, celo zelo težko, toda to kmalu mine. In nad dva tisoč metri mi astma ne dela nobenih težav več. Diham lahko! Gore so me pač zasvojile s svojo čarobno močjo in lepoto.

Srečna sem, da živim s svojo številno družino, z možem, otroki in vnukinjama, ki znajo razumeti moje želje in živijo z mojo boleznijo, ki pa jih, vsaj upam, ne obremenjuje.

Srečna sem, ker imam prijateljice, s katerimi vandramo ob vsakem vremenu po naših planinah. Prijateljice, ki znajo izbrati lažjo turo, kadar se počutim slabše in upočasnijo korak, da so z menoj. Menim, da prenehati ne smem, kajti predobro vem, da je za astmatika gibanje vir zdravja.

Pred nekaj meseci se je zopet pričela oglašati astma. Mnogo težje sem pričela dihati pri hoji v strmino, kar je spremljalo še tiščanje v prsih.

Letos se je »moje telo« zarotilo proti meni. Najprej si je omislilo neko gripo, nato še pljučnico in vnetje sapnika. Da, kar hotelo je biti bolno in v takih primerih se vedno pridruži astma. Cel mesec sem morala počivati. Moja prijazna zdravnica mi je skrbno pomagala, da sem zopet prebrodila težave. Tako sem zopet pričela trenirati od začetka, kajti kondicija v mojih letih pade, če nekaj časa mirujem. Toda v meni je želja po zdravju in s tem tudi po hoji in potepanju po gorah. Te so mi vrnile življenje, zato najdem tudi voljo za trud, ki je potreben na moji poti do drobnih ciljev.

Marija V.

Zdrav dih za navdih, 1993, št.2a, stran 18

VSAKDAN

Dihanje je moj največji problem. Svobodno, čisto in lahko – to naj bi bil cilj astmatikov, za katerega se moramo nenehno truditi. Na izbiro imamo veliko pripomočkov. Le odločiti se moramo, kaj nam bolj koristi oz. ustreza. Zato je potrebno marsikaj poizkusiti, če tega ali onega ne počneš, pač ne veš, kaj zmoreš in česa ne. Človek pa z voljo in učenjem zmore marsikaj.

Zjutraj se počutim vedno najslabše, v prsih je neka teža, ki duši. Z merilcem si ugotovim PF, ki pa je zjutraj največ 250, potem vzamem spreje: becotide, berodual, lontermin in tablete teolin, ventolin, lontermin – nekako kombiniram. Moje zdravstveno stanje se zato navadno zboljša, če le ni kakšno posebno zoprno vreme. Zelo težko prenašam zelo vroče, vlažno in soparno vreme, pa tudi težko jesensko meglo v našem mestu. Preko dopoldneva je potem PF od 280 do 300. Popoldne in proti večeru pa že od 320 do 380. Merim redno in to 4- do 5-krat na dan. Moja evidenca je vsekakor zanimiva za zdravljenje astme oz. doziranje zdravil, česar sem se že kar dobro naučila.

Menim, da je astma ena izmed najbolj zahrbtnih bolezni. Na mnogo, mnogo reči je treba biti pozoren, da lahko pravočasno ukrepaš, pa še te mnogokrat preseneti. Ne moreš vplivati na vreme, lahko pa na svojo prehrano, kar je tudi zelo pomembno. Sama uživam največ zelenjave in predvsem lahko hrano brez maščob. Pri tem pa moram še paziti, da obroki niso preobilni. Prepoln želodec otežkoča dihanje in lahko hitro povzroči napad. Ali pa kakšna hrana, kot recimo sedaj kostanj, zelo ga imam rada, pa je vendar najbolje, da se mu odrečem.

Najvažnejše za moje kolikor toliko dobro delo (tudi sedaj v pokoju, ko gospodinjim kar številni družini in varujem vnukinji v starosti 5 let in 20 mesecev) je gibanje. Trudim se, da nikoli ne »občemim na stolu« predolgo, čeprav tudi rada preberem kakšno dobro knjigo. Zato vsak dan hodim z vnukinjama na dolge sprehode. Proti večeru pa to mnogokrat storim sama in seveda nekoliko pospešim tempo hoje – malo tudi tečem.

Veseli me tudi delo na vrtu – prijeten je stik z zemljo, rada urejam cvetlične gredice. Toda tudi tukaj me mnogokrat čaka »past astme« (kakšen neustrezen vonj, mrzla, premokra zemlja).

Pretiravati pač nikoli ne smem. Pomembno je pravilno odmerjanje užitkov dela, gibanja in razpoloženja, saj lahko povzroči napad astme tudi preveliko razburjenje.

Naučila sem se samodiscipliniranosti in se znebila strahu pred možnim napadom.

Zato sem si morala pridobiti mnogo samozavesti in zaupanja vase, v možnost uspeha.

Trudim se za svojo «svobodo«, če je le možno, vsak teden pohajam po naši gorati deželi. In srečna sem, kadar hodim z lahkoto, ko se s prijateljicami potim v strmino ali pa po zložnejši poti, ko kramljamo o mnogočem, ali osvojim vrh, ki se je zdel pred časom še nedosegljiva sanja.

Vedno znova začutim v sebi nemir in moram se vračati med skalne vrhove, da poslušam tišino šepeta sivih velikanov.

Čeprav vedno ni lahko, skušam bolezen odmisliti …

Moje drage gore, kaj vse ste mi dale! Dnevi so vedrejši in svet svetlejši, problemi rešljivi, ko prihajam domov s pohodov. Recimo danes z Vrtače. Težko mi je šlo, toda prijateljici sta me strpno spodbujali in prilagodili svoj korak mojemu. Uspele smo. Kajti letos se me drži smola, avgusta sem si poškodovala mišico na nogi in v več kot mesecu dni je zopet šla kondicija po zlu. Ampak tudi danes sem bila za vztrajno voljo in trud bogato poplačana s pogledi na čudovita pobočja Begunjščice in Zelenice, ki so se odela v prelestne jesenske barve. Zlatorumeni mecesni, rdeče bukve so žareli med zelenim ruševjem. Pogled za bogove! Pa kakšen bogat mir – tišina, le tu in tam kak samoten popotnik, ki se pne v strmino.

Vesela sem, da sem zopet enkrat premagala »svoje tegobe«.

Marija V.

Zdrav dih za navdih, 1994, št.2, stran 24

GORE SO ME ZASVOJILE

Na železniški postaji v Ljubljani, kjer sem redno vsak konec tedna, sem srečala kolegico iz bivše službe. Ko je zagledala nahrbtnik in planinsko opremo, me je začudeno vprašala, če še vedno zahajam v gore. »Seveda,« sem rekla, »vedno bolj. Na stara leta se moraš pač vedno bolj truditi za zdravje.«

Po moji življenjski filozofiji, ki sem jo dolgo iskala, a našla pred 18 leti, mi daje zdravje predvsem gibanje. Ko se s težavo vzpenjam v strmino in premišljujem, kako bom na vrhu lepo dihala, se umirim in začutim svobodno lahkotnost življenja. Počitka na vrhu potrebujem le nekaj minut, težave so pozabljene in svet se mi pokaže v novi svetli luči. Čeprav mi ni vedno lahko, skušam bolezen odmisliti, kajti vedno znova začutim v sebi nemir, moram se vračati med skalne vrhove, da poslušam tišino, ki šepeta.

Vsak človek ima lahko svojo svobodo in resnico ali pa suženjstvo do samega sebe in svojih tegob. V gorah pa se prelije vame zdravilna moč, ne vem zakaj in kako, ampak tako je. Izgubim strah pred življenjem, zaupam vase, rojeva se trdnost, da marsikaj zmorem, če to res želim.

V skupini prijateljev delimo izkušnje za zdravo življenje in pot nas vedno znova vodi v gore, v poseben svet, ki ga doživljamo v njegovi divjosti – prvinskosti narave, ne zgolj v mirnosti in lepoti, zato smo se ga naučili spoštovati in ceniti.

Rada bi popisovala naša potovanja po gorah tako zanimivo, kot nekateri pisatelji, ki so navdušili mene – recimo Lipovšek za bohinjske gore in planine, tiste manj znane in skrivnostne, neobljudene. Kajti množica ljudi v planinah me moti. Da srečam tu in tam kakšnega planinca, je v redu. Na resni turi sva vedno vsaj dve, večkrat pa tri ali štiri. To je planinsko prijateljstvo, ki traja že mnogo, mnogo let. Sama hodim in tekam le po našem Svibnu, ki je blizu doma, pa vseeno dober za trening.

Kmeclove tople besede v knjigi S prijatelji pod mecesni so me navdušile za drobno »neboglasico«, ki je dotlej še nisem videla. Seveda sem našla to nežno cvetko, ko vsa drobna in modra vztraja v kotičkih neobljudenega skalovja na Kanjavcu, Debelem vrhu, tudi na Triglavu in še kje, čeprav je vedno redkejša. Tudi meni je postala draga.

In če pisateljev ni, so še bolj žive besede prijateljev, ko govorijo, v katero smer jo bomo mahnili, katero planino obiskali ali osvojili vrh. Seveda je prvo, kar pomislim, če bom zmogla. Toda takoj se oglasi prijateljica Nada: «Seveda boš, še vedno si, pa bolj počasi, saj znamo počakati.« In res je doslej še vedno bilo tako.

Med zanimive ture štejem obisk Bavškega Grintavca. S popoldanskim avtobusom smo se odpeljali proti Trenti in že v mraku krenili od koče pri izviru Soče proti planini Zapotok z namenom, da prenočimo tam v spalnih vrečah. Kmalu nas je ujela noč in markacije smo bolj slutili kot videli ob razriti hudourniški strugi. Toda potovali smo naprej v strme skale v temno noč. Baterije so le borno mežikale in skrivnostni nočni glasovi so polnili tišino. Peter je hodil spredaj in nam iskal pot, v sredini smo hodile ženske, zadaj pa Pavel, ki je tiho opozarjal in bil ob vsakem trenutku pripravljen pomagati. Nenadoma smo zaslišali šumenje slapu na levi strani, bili smo torej že nad skalnim skokom, kmalu pa smo že zaslutili silhuete zapuščenih stanov na planini. Prižgali smo sveče in povečerjali. Kakšen čudovit in razburljiv večer je bil to! Tudi počitek se je prilegel in prebudilo nas je prelesno jutro. Vsa planina se je kopala v zgodnjem soncu in kot dragoceni biseri se je lesketala rosa na cvetovih sleča, svišča, jegličev in drugih lepotic. Bilo je, kot da smo zašli v rajske vrtove, obdane z nemimi skalnimi stražarji. Osvežili smo se v bistrem potočku in že korakali proti samotni gori, ki je, vsaj mene, vabila že dolgo. Prečkali smo melišča in nekaj snežišč, potem pa je bilo še nekaj raztežajev malo težje plezarije in že smo pokukali v dolino Bavščice. Kmalu nato je bil vrh osvojen.

Kot vedno smo na vrhu že načrtovali naslednje ture: Lepo Špičje, Kanjavec, Dedno polje, Prisojnik, Razor. Kamniške Alpe pridejo na vrsto kasneje jeseni, ker so nam bližje. Nenadoma je naše načrte in gorski mir premotil oster strel tam pod Pelci. Pod nami se je vznemirila čreda gamsov, nad nami pa se je pojavilo pet mogočnih orlov.

Prvič sem jih videla in bili so veličastni, ko so s svojimi velikim krili zakrožili čisto nizko nad nami in dostojanstveno odjadrali dalje iskat zanimivejšega plena. Tudi nas je priganjal čas in pohiteli smo v dolino proti Soči. Pot je bila sicer strma, posejana z redkim gorskim cvetjem, od mogočnih cvetov košutnika do omamno dišečih murk in purpurnega svišča.

Neverjetno je, kako hitro minejo poletni dnevi, ki so primerni za visokogorje. Z Doro ujameva še dva dni, preden se vrnejo otroci in vnuki z morja.

Z Vršiča se podava po grebenski poti na Prisojnik. Lepo zlagoma se dvigava, nahrbtnik je težak, zgodaj je še in še veliko ljudi. Nenadoma zagledava pred seboj na skalnih policah čredico gamsov, ki se lagodno, meni nič tebi nič, sprehaja tik pred nama. No, pa se domenimo, midve na vrh, oni pa z lahkotnimi skoki tja v nedostopne stene. Prijetno doživetje, potem pa se spustiva proti Mlinarskemu sedlu. Pot se vleče, predno obideva vse ovinke Prisojnika do zadnjega okna. Toda letos je pot dobro zavarovana in vreme je lepo. Na sedlu pomalicava in počijeva, preden se zaženeva v strmino proti Razorju. Je pa ravno tu pričelo močno sijati sonce in po strmem melišču se ti znoj zalije v vse pore. Na sedlu pustiva nahrbtnike in »skočiva« na vrh Razorja, Dora pa še na Planjo, ko je tako urnih nog. Od planincev izveva, da ni niti slučajno več prenočišč na Kriških podih. Razočarani sva, saj je ura komaj tri popoldne in to sredi tedna. Potem se tolaživa, da nekako že bo, saj se nikogar ne smejo pustiti zunaj. Tako je tudi bilo, prenočili sva v jedilnici, razporedili so nas po podu kot sardinice. To je bila pač noč rahlega dremuckanja, zame najtežja stvar na vsej turi. Primanjkovalo mi je zraka, težko sem dihala in sploh … Ravno zato imam rajši enodnevne izlete, pa kaj hočeš, ko so pa Julijci tako daleč.

Zjutraj sva bili nekaj časa precej poklapani, potem sva se osvežili v zgornjem studencu in na vrhu Križa je bilo že kar v redu. Zajtrk se nama je prilegel. Čez pode proti Škrlatici sva že živahno klepetali. Rdeča škrbina nama je dala kar nekaj opraviti. Zoprn podirajoči grušč in hudo strmo je bilo – tu že ne bom več šla. Najin današnji cilj, Škrlatica, se je sramežljivo skrivala v megli. Po njenih skalnih pobočjih in robeh pa so se že vzpenjali drobni človečki. Kako nebogljen je človek ob takih veličinah!

Tudi medve pustiva nahrbtnik ob vznožju in vstopiva v steno. Vedno sem v skalah vesela, ko lahko uporabljam pri plezanju tudi roke in mi je mnogo lažje, saj predvsem diham lahko. Zato pravim, da je vzpon na goro za dušo, hoja po strmem podrastju in rušju pa za pokoro. Čaka naju še spust. Vrata so daleč spodaj v dolini. Ura se odmika, ni dosti časa za počitek. Ovinek za ovinkom, vleče se, noge počasi odpovedujejo pokorščino, toda zdržati je treba. Sicer pa imava tolažbo – spodaj naju čaka prijatelj z avtomobilom. Dobro potovanje je bilo – čiste hoje vsak dan devet ur in pol. Ta trenutek mi je za nekaj dni hribov dovolj.

Sedaj prihajajo jesenski dnevi, ko je možno še na kakšno višjo goro. Lahko opazujemo čudovito barvno paleto – neizčrpno igro narave, ki se pripravlja k počitku, toplo sonce pa še prijetno greje. V teh svetlojesenskih dneh smo letos obiskali Kepo nad Belopeškimi jezeri, Koželjske stene, Ledine, Babe nad Jezerskim, Vrbanove špice, Vrtačo nad Zelenico, Belščico. Morda bomo šle še gledat macesne k sedmerim

Triglavskim jezerom in še kam.

Potem pa pridejo na vrsto zimske ture. Težje so, nevarnejše, a še kako koristne. Lahko bo Stol, lahko le Tolsti vrh, Kriška gora, Dobrča. Pozimi je lahko zahtevna tura tudi kakšen nezahteven kucelj. Zato nam ni odveč iti po zasavskih ali škofjeloških hribih. Hoje za kondicijo ni nikoli preveč, premalo pa z leti mnogokrat in težav imam potem vedno dovolj. Ne diham dobro, ne hodim z nogami, kar mi mnogokrat dobrohotno poočita prijatelj. Toda vse to mine takoj, ko prispem na vrh in dosežem cilj za tisti dan.

Važni so drobni cilji, ki kažejo pot. Pretiravati pač nikoli ne smem. Naučila sem se dozirati užitke dela, gibanja in razpoloženja. Saj lahko povzroči napad astme tudi nenadno preveliko razburjenje ali pa karkoli. Zaradi strahu pred možnim napadom se pač ne gre preveč odrekati. Zdravila so vedno v nahrbtniku – prijatelji so tu in poznajo me, včasih bolj kot se sama.

Vedno znova se moram vračati med skalne vrhove v naši gorski deželici, da osvojim vrh ali kakšen delček, ki mi je bil še pred časom nedosegljiva sanja, ali prisluhnem tišini šepeta sivih velikanov ... Le kaj so se domenili, kaj določili?

Bom še lahko iskala svojo drobno neboglasico? Dokler bom lahko, bom izkoristila čas, dan, sedaj!

Marija V.

Zdrav dih za navdih, 1997, št. 3, stran 24

ŽIVIM Z ASTMO

Življenje z astmatikom je pravzaprav enolično, pa vendar se vsak dan razlikuje od drugega. Opisala bom samo en dan, ki bi lahko bil tudi ena kocka v mozaiku.

Ponavadi se zbudim ob enih ponoči, pričnem s kašljem in začne me dušiti. Seveda se ob mojem kašlju obvezno zbudijo tudi nekateri člani moje družine. Pričnejo me spraševati, kaj in kako mi lahko pomagajo, vendar jim pokažem z rokami (ker zaradi dušenja ne morem govoriti), naj me pustijo pri miru, saj mi bodo s tem še najbolj pomagali.

Ko se končno sporazumemo, da potrebujem le sveži zrak ali inhalator, ki je vedno pripravljen in mi ga končno vključijo, pričnem z vdihavanjem, tako da se mi stanje po 10 ali 15 minutah nekoliko zboljša in ponovno poskušam zaspati. Vendar, žal, ne za dolgo. Po približno 30 minutah se napad dušenja ponovi. Ko mi po ponovnem inhaliranju ni nič bolje, si dam injekcijo. Potem se mi stanje malo umiri in polsede prebijem noč oziroma preostanek noči.

Ko zazvoni ura v hčerkini sobi, sem že popolnoma budna in tudi diham že laže. Pri oblačenju mi pomagata hčerka ali mama, ker mi po vsakem napadu moči popolnoma odpovedo. Včasih si zgornji del oblačila še lahko oblečem, za kaj več pa mi zmanjka moči. Isto velja za kopanje in tuširanje. Nekaj gibov in že je konec z mojo močjo!

Potem ko mi hčerka prinese v posteljo vroč čaj in mi pomaga vstat in se obleči, pričnem malodušno govoriti, kakšno pasje življenje imam. Hčerka pa me prijazno potolaži: » Veš, mami, tudi pasje življenje je včasih lepo!«

Hčerka nato odide v šolo in s seboj vzame tudi šestletnega brata, ki ga pelje v vrtec.

Lahko bi se reklo, da mi ni nič hudega, pa vendar se človek počasi vsega naveliča. Včasih se počutim tako, kot da sem na vozičku. Nič ne morem narediti sama, saj me prične dušiti.

Pogosto hodim v Ljubljano zaradi kontrole zdravil v krvi in vedno me pelje rešilni avto. Ko se pripeljem domov, sem čisto izčrpana, saj me vsak tak prevoz tako zelo zdela.

Takrat ko ostanem doma in vsi odidejo, se ponavadi namestim v dnevni sobi na sedežni garnituri. Že prej mi tja prinesejo tudi telefon in tako ostanem tam, dokler kdo ne pride domov.

Medtem pletem, kvačkam, klekljam, če pa sem bolj pri moči, izdelujem tudi makrameje za rože, okrasne sove in podobno.

Velikokrat tudi rešujem križanke in si bistrim možgane. Občasno grem tudi v kuhinjo. Seveda si pomagam tako, da se počasi premikam do kuhinje in vmes počivam.

Včasih pa se le pojavijo dnevi, ko astma povsem popusti. Takrat bi lahko rekli, da astme sploh nimam, vendar moram biti tudi takrat pri miru, saj kolikor malo potelovadim, se že pojavi napad. Kljub bolezni pa vendarle mislim, da imam še kar lepo življenje.

Človek se namreč navadi živeti z boleznijo in celo mislim, da ne bi znala brez astme več normalno živeti.

Darja U.

Zdrav dih za navdih, 1993, št.3, stran 2

ŽIVIM Z ASTMO - VSAK DAN MI JE PODARJEN

Zjutraj sem utrujena vstala in kljub vsej močni terapiji mi astmatični status ni povsem popustil, kar me je prisililo, da pokličem dežurnega zdravnika.

Po zdravniški pomoči sem pričela normalno dihati in težave, ki sem jih imela, so izginile. Sedla sem za mizo in premišljevala, kako se mi sedaj, ko malo lažje diham, zdi svet lepši, kako ga čisto drugače gledam. Zazrem se skozi okno, vse je nekam sveže, vsaj tako deluje name, vidim cvetoče zvončke, ki jih prej, ko sem še hodila v službo, nisem nikoli opazila. Vsak nov cvet opazim, skoraj bi lahko rekla, da zaznam vsako spremembo, ki se zgodi na travniku poleg bloka.

Prej nikoli nisem imela časa, da bi se posebej veliko ukvarjala z rožami, kljub temu, da mi veliko pomenijo, sedaj ko mi je po vsakem še tako lahkem astmatičnem napadu vsak dan, lahko bi rekla, podarjen, sedaj pa vidim in se razveselim najmanjše spremembe.

Ko si zaposlen, te čas zmeraj lovi, ne utegneš se niti dobro posvetiti družini, kaj šele, da bi se posvetil rožam. Vedno sem imela le toliko časa, da sem jih zalila, da pa bi jih opazovala, tega časa ni bilo nikoli.

Včasih, ko se zjutraj zbudim in mi v teh toplih pomladnih dneh sonce posije prav na posteljo, se mi zazdi, da je svet neznansko lep, vsako še tako majhno naravno lepoto sprejmem s takim veseljem kot otrok, ki se razveseli nove igrače.

Kako se človek spremeni! Mar je res bolezen tista, ki te spremeni. Preje, ko še nisem imela astme, mislim, da sploh nisem znala ceniti naravnih lepot življenja, zmeraj sem se samo pehala za boljšim zaslužkom, da bom svojim otrokom lahko omogočila lepo življenje, nikoli pa se nisem vprašala, če si to sploh želijo. Takrat sem videla vse bogastvo samo v materialnih dobrinah, danes pa na vse gledam drugače.

Kako smo ljudje čudna bitja. Toliko lepih stvari nas obdaja, pa jih ne vidimo, ne slišimo nežnega petja ptic, ki ga morda zaznamo le mimogrede, nikoli pa nimamo časa, da bi uzrli in pogledali, kje so ta drobna bitja, ki oznanjajo pomlad.

Ko pa te doleti bolezen, gledaš na vse čisto drugače, imaš povsem druge oči, vidiš naravo, kako se prebuja, vidiš, lahko bi rekla, travo rasti, pa če ti dihanje ne dela težav, misliš, da je svet tako lep in takrat šele spoznaš, da ti je vsak dan na novo podarjen.

Tudi takrat, ko me v zdravstvenem domu priključijo na kisik, ko pri meni zataji vsa, še tako močna terapija, tudi takrat mislim, da me pomiri pogled v naravo.

Ne diham lažje zaradi narave, občutim pa notranje zadoščenje.

Obiskala me je prijateljica in se pričela hvaliti, kaj vse sta kupila z možem in povedala je, da morata zategniti pas, da bosta še lahko zamenjala avto za novega najsodobnejšega, pri tem pa ni pozabila omeniti, da sem pač uboga reva, ker me je doletela tako huda oblika astme in da pač ne morem vedeti, kaj je življenje, ker nisem bogata. Mislim, da jaz znam ceniti življenje in naravne lepote, kljub temu da nimam materialnih dobrin, pa sem zelo bogata. Naravne lepote so veliko bolj pomembne in če jih človek spozna, je najbogatejši.

Darja U.

Zdrav dih za navdih, 1994, št. 2, stran 19

SPOZNANJE

Če bolezen te doleti,

se ti vse grdo zdi,

zasmiliš se sebi in drugim,

brez volje si

in hudo se ti zdi.

V bolnišnico prideš,

vse novo ti je,

osebje se s tabo

ukvarja le,

dokler ne spoznaš,

da kljub bolezni

vse adute v rokah imaš.

Ne iščeš si sreče

širom sveta,

največja sreča

v zdravju je doma,

pa vendar, če že

zboliš, marsikdaj

veliko pridobiš,

na življenje drugačno

navadiš se in kljub

težavam lepo ti je.

Naravo prelepo

občudovati pričneš

in naravnih lepot se šele zaveš.

Materialnega bogastva

mar ti več ni,

le za naravne lepote

srce ti gori.

Zvončki, trobentice

in ptičke te

več veselja ti narede

kot bogastvo vse.

Zato glavo pokonci

saj sveta še konec ni,

če človek še živi.

Darja U.

Zdrav dih za navdih, 1994, št.2 , stran 26

ŽIVIM Z ASTMO

Kaj pomeni kroničnemu pljučnemu bolniku Društvo pljučnih bolnikov, je težko razložiti v nekaj stavkih.

Moram priznati, da sem dalj časa premišljevala, kako bi prišla v stik z drugimi pljučnimi bolniki, da bi si izmenjali izkušnje, mnenja in da bi se kaj pogovorili, kot sem to opazila pri drugih društvih, kot so na primer Društvo paraplegikov, Društvo slepih in slabovidnih itd.

Ker imamo veliko znancev iz vrst pljučnih bolnikov, smo se pred kratkim dobili s kolegi, ki so tudi pljučni bolniki v neki restavraciji, ker je bilo pač deževno, in si izmenjali svoje izkušnje tako glede zdravljenja, zdravil in same pljučne bolezni.

Seveda smo se vsi strinjali, da bi v društvu organizirali razne piknike, kar bi razveselilo predvsem tiste s težkimi pljučnimi okvarami, ki zaradi bolezni sami niti ne gredo niti ne morejo med druge zdrave ljudi, predvsem zato, ker smo pljučni bolniki zelo dojemljivi za kakršnekoli infekcije, saj imamo porušen imunski sistem.

Naše društvo nam nudi mnogo ugodnosti, seveda kot pljučnim bolnikom, česar pa še ni, pa še bo, saj smo zaprosili za sodelovanje tudi nekaj strokovnjakov iz vrst pulmologov.

V društvu lahko zaprosiš za pomoč v katerikoli zadevi tako glede zdravljenja ali pa poveš, kaj misliš, da bi bilo dobro za nas pljučne bolnike. Vedno ti seveda radi prisluhnejo in če ti ne morejo pomagati, ti že to dosti pomeni, da za njih nisi samo številka, temveč si človek in v prvi vrsti pljučni bolnik.

Društvo ti za članarino, ki skoraj ni vredna besed, omogoči popust v zdravilišču Strunjan in revijo dvakrat ali trikrat na leto. Še veliko bi lahko povedala, a le na kratko ne morem. Lahko se le zahvalim pobudnikom, članom IO in vsem, ki so karkoli prispevali, da je bilo naše društvo ustanovljeno in pričelo delovati, saj nam je

v veliko veselje, da imamo iz dneva v dan več članov.

V tako kratkem času, kar društvo deluje, smo lahko ponosni, da je vodstvu, IO in sploh vsem, ki sodelujejo in svoj prosti čas posvečajo pljučnim bolnikom, uspelo to, kar imamo sedaj.

Torej, društvo mi pomeni veliko, zelo veliko.

Vsem, v prvi vrsti pa bolnikom in zunanjim sodelavcem želim, da bi občni zbor prinesel še veliko lepih vtisov in da bi še naprej tako lepo sodelovali in si med seboj pomagali.

Darja U.

Zdrav dih za navdih, 1995, št. 1, stran 18

MOJE SREČANJE Z ASTMO

Ko sem pred sedmimi leti zbolela za astmo, je bil to zame popoln šok. Napadi in težave so se kar vrstili. Nikakor nisem mogla dojeti, da je to bolezen, ki se ne da pozdraviti. Le stežka sem se naučila bolezen obvladovati.

Po večkratnih pregledih, nasvetih in menjavi zdravil sem se nekako umirila. Ob tem naj pripomnim, da so mi bili v veliko pomoč zdravniki in osebje pljučnega dispanzerja v Kopru kot tudi moj osebni zdravnik. Zato jim izrekam osebno zahvalo za razumevanje in potrpljenje. Danes sem bolnica z bronhialno astmo v srednje težkem stanju. Bolezen skoraj obvladam in zdravila jemljem le po potrebi. Veliko je pripomoglo tudi zdravljenje v sežanski jami. Tam sem se naučila prepotrebnih napotkov za zdravo življenje.

Vpisala sem se v društvo astmatikov Slovenije in se udeležila srečanja v Sežani. Bilo je zelo spodbujajoče in prijetno. Zdaj še bolj z zaupanjem zrem v prihodnost, ker vem, da nisem sama.

Helena K.

Zdrav dih za navdih, 1995, št. 3, stran 19

BOLNIŠKA POSTELJA

Bolniška postelja me bela

vso bolno me sprejela,

s trpljenjem mojim se je zlila,

mojo bol z menoj delila.

Draga!Ti si moja prijateljica,

le tebi znana je resnica.

Za druge si le kos omame,

zame le uteha, ko sva sami.

Glavo naslonim na tvoje vzglavje,

molim, prosim boga za zdravje.

Prav potiho pristopica,

vrne zdravje mi na lica.

Doktor prišel je v sobico,

odpustili vas bomo domov.

O draga moja bolniška postelja,

še poslovili se nisva,

že leži na tebi bolnik nov.

Helena K.

Zdrav dih za navdih, 1995, št.3, stran 19

ASTMA IN JAZ

Zgodovina moje astme sega daleč nazaj, ko sem bila še zelo, zelo majhna, stara malo več kot dve leti. Tega se seveda sama ne spominjam, o tem mi pripovedujejo starši.

Spomladi, ko po dolgi zimi spet posije sonce, starši vodijo svoje majhne otroke na spomladanske sprehode. Tako sem tudi jaz hodila z očetom na sprehode, največkrat do nekega čebelnjaka v bližini našega doma. Opazovala sva živahne čebele, domov pa sem prihajala vedno z rdečimi, vnetimi očmi in zateklimi vekami, zraven pa sem še kihala in smrkala. Pravijo, da sem rekla, da imam »debele« oči.

Spočetka so me vodili k okulistu, naslednjo pomlad pa me je okulist že napotil k alergologu. Tam so kar hitro ugotovili, da imam alergijo na hišni in cvetni prah. Moje težave z očmi in nekakšnim večnim pomladanskim nahodom so postale manjše, ker sem dobila ustrezna zdravila in kapljice za oči, kar je moje težave izdatno omililo.

Z mano vred so se tudi vsi v moji okolici navadili na to, da sem obilo kihala, še posebej spomladi, in da sem bila vedno dobro založena s papirnatimi robčki, kar je prišlo mnogokrat tudi mojim sošolkam in sošolcem prav.

Pred nekaj več kot osmimi leti pa sem se neke noči prebudila. Dušilo me je in piskalo mi je v pljučih. To se je ponovilo nekaj noči zapored, vsakič malo po polnoči.

Takrat so ugotovili, da imam astmo. Ta ugotovitev ni nič spremenila mojega življenja.

Hišni režim glede čiščenja smo le še malo poostrili, saj smo bili že prej navajeni na večkratno sesanje prahu in vlažno čiščenje tal.

Težko pa sem se sprijaznila z dejstvom, saj sem bila pri šolski telovadbi pri teku vedno med zadnjimi. To sem lahko nadomestila drugje, kjer se nisem tako hitro utrudila, tako sem bila kar dobra v odbojki. Rada sem hodila v hribe, seveda pa sem se morala na poti večkrat ustavljati. Tudi ventolin mi je takrat izdatno pomagal, sploh pa je postal moj stalni spremljevalec.

Že davno od malega sem se sprijaznila, saj sčasoma sploh nisem bila več pozorna na to, da imam astmo, čeprav sem bila prikrajšana za skoraj vse pomladne športne dneve.

Mislim, da so metode zdravljenja astme, odkar vem zanjo jaz, tako napredovale, da sem lahko astmatične napade že celo preprečevala. Tako sem kmalu zmogla marsikaj, kar so zmogli tudi drugi.

Zdravniki so mi sicer priporočili plavanje, a kaj, ko je meni v večje vesele jutranji tek, kolesarjenje in hoja v hribe.

Zdaj mi astma pravzaprav ne povzroča več bistvenih težav. Znam se opazovati in prilagajati. Redno, trikrat na dan – če sem le sredi dneva doma – sicer pa dvakrat, si merim pljučni pretok zraka. Drugače pa uporabljam intal po navodilih in ventolin po potrebi, seveda spomladi tudi intal kapljice za oči. Te si že dolgo dajem sama.

Mislim, da zdaj počnem skoraj vse, kar počno drugi ljudje, ki za astmo še niso slišali. Res pa je, da sem vsako pomlad več doma in kar se le da malo zunaj. Takrat vozim sobno kolo. To, da preživim več časa znotraj, pa niti ni tako slabo. Prej sem se zaradi tega lahko več ukvarjala s šolo, zdaj pa tudi, saj so maja in junija izpitni roki na vseh, tudi na moji fakulteti.

Torej je le res, da nobena stvar ni tako slaba, da ne bi bila za nekaj dobra. Če se ozrem nekaj let nazaj, pa lahko rečem, da sem se naučila živeti z astmo, včasih celo mislim, da jo prelisičim, preprečim ali vsaj omilim njen napad. To pa je tudi nekaj.

Tina R.

Zdrav dih za navdih, 1996, št.1, stran 33

MOJE ŽIVLJENJE Z ASTMO

Minilo je približno osem let, odkar sem dobila to bolezen. Moram priznati, da sem se je že kar dobro navadila, čeprav me zelo ovira pri napornih delih. Večkrat premišljujem, zakaj imam to bolezen oziroma kako sem jo sploh dobila. Sama si skušam odgovoriti na ta vprašanja, a se mi zdijo vsi moji odgovori tako nesmiselni.

Živim na podeželju in že od malih nog imam zelo rada male živali. Pri sedmih letih, ko sem pač dobila to bolezen in so mi zdravniki prepovedali stike z živalmi, me je to zelo prizadelo. Tako sem bila jezna na to bolezen, kot še nikoli do tedaj. Zdaj pa sem je že navajena in vem, kaj mi škoduje in kaj lahko počnem.

Vsak se pač mora sprijazniti s svojim življenjem, čeprav je težko. Vsem, ki niste zadovoljni s svojim življenjem, sporočam: Živite življenje, ki vam je dano, vzemite vse za dobro, čeprav je slabo, kajti tako vam je pač usojeno in sami ne boste mogli tega spremeniti.

Tatjana Š.

Zdrav dih za navdih, 1997, št.2, stran 36

ASTMA, KI JE NI VEČ

Najbrž je večina bralcev revije starejših, niso pa edini, ki jih mučijo bolezni dihal. Članek namenjam predvsem otrokom z astmo in kroničnim bronhitisom ter njihovim staršem.

Sam sem otroška leta preživel tako kot vsi zdravi otroci. Edina razlika je bila, da sem po kakšnem napornem dnevu zvečer težko dihal ali pa sem imel lažji astmatični napad. Enako je bilo ob vremenskih spremembah, predvsem spomladi in jeseni. No, ja, če se potrudim, se spomnim tudi težkih večerov in noči, ki sem jih preživel ob podpori matere. Vsak vdih je bil muka, hkrati pa mi je dal moč, da sem se lahko še naprej boril proti naslednjim, ki so bili vsaj tako težki in polni solz in samopomilovanja. Konca nisem videl nikoli, vedno sem zaspal, utrujen od boja s samim seboj. Vedno sem bil poražen.

Jutro, zopet zmagovalec! Nov dan je pred mano. Spet se zaganjam za žogo, tekmujem s prijatelji, kdo skoči dlje, lovimo se s kolesi, prepustim se igri. Zvečer pa pekel. Spet napad, spet tablete, spet »pumpica«. Ponovno poražen.

Kdaj se bo to trpljenje končalo? Zakaj ravno jaz? Taka in podobna vprašanja so me mučila, medtem ko so drugi vrstniki tekali za žogo. Imam pa srečo, da sem po naravi optimist. Ne vem, ali je to prirojeno ali privzgojeno. Mislim, da smo globoko v sebi vsi optimisti in da je pesimizem tisti, ki je pridobljen. V skladu s svojim optimizmom sem prvič, ko sem slišal, da obstaja možnost, da s puberteto astma izgine, v to tudi verjel. Od takrat naprej sem si v trenutkih oteženega dihanja ali po napadih vedno govoril, da bo s puberteto minilo. Čakal sem še nekaj let. Boril sem se proti nevidnemu sovražniku, ki je bil v meni in mi ni pustil, da bi po mili volji tekal za žogo po košarkarskem ali pa nogometnem igrišču.

Predal sem se. Pravzaprav to ni bila prava predaja. Spoznal sem, da se borim proti samemu sebi. Sizifovo delo. Prenehal sem se upirati, sprejel sem dejstvo, da imam astmo, hkrati pa nisem nikoli ovrgel upanja, da se je bom nekoč znebil. Ohranjal sem misli, ki so me prikazovale kot zdravega, močnega fanta in to sem tudi postal.

Zgodilo se je tako, kot sem si želel. Astmatičnih napadov nimam več. Pri petnajstih sem se začel ukvarjati tudi s športi, ki sem jih prej spremljal z roba igrišča. Vrstniki, ki so me prej odganjali z igrišča, češ da sem nesposoben, so sedaj postali moji prijatelji, saj sem jim kar v nekaj športih postal enakovreden ali celo boljši. Med prvomajskimi počitnicami sem šel s kolesom na morje … Postal sem vsestranski športnik. Zmagal sem! No, ja, zmaga ni popolna. Še vedno sem astmatiki, vendar sedaj tega ne občutim več. Astmatik sem za zdravnika, ki je na testiranju sprožil reakcijo v dihalih, ki dokazuje lažjo obliko astme, in za tiste, ki moje prijatelje pošiljajo služit vojaški rok, mene pa so ocenili za nesposobnega, kar sem z veseljem sprejel.

In da bo poglavje v mojem življenju še lepše, sem se vpisal na Fakulteto za šport. Šport, ki sem ga dolgo le občudoval, sem začel tudi živeti. Nobenega sledu o astmi. Še cigaretni dim mi ni v napoto, če je le družba dovolj zabavna in zanimiva.

Astma je kronična bolezen, vendar se jo da pozdraviti. Vedeti pa morate, da jo lahko pozdravite le vi sami. Pravzaprav bolezni ne morete pozdraviti, pozdravite lahko sebe, astmi pa pošljete lepe pozdrave iz zdravega telesa. Kako?

Vsaka bolezen je v človeku z nekim določenim razlogom in namenom. Dokler si ne vzamete dovolj časa in se vprašate: »Zakaj? Kaj delam narobe? Kaj pričakujem?« je vsak upor proti bolezni zaman. Bolezen je tu, da nas nekaj nauči, da nas opozori, da živimo narobe. Če bi znali živeti, sploh ne bi nikoli bolehali, ker bi vsako nepravilnost v našem ravnanju zaznali, še preden bi se razvila v bolezen. Zato starši, opazujte, kdaj vaš otrok dobiva napade, mogoče se mu ne posvečate dovolj in s tem podzavestno kliče vašo pozornost in ljubezen. Razložite mu, da lahko le on sam premaga bolezen, vi pa mu boste stali ob strani vedno, ne samo ob astmatičnih napadih. Mogoče se z napadi podzavestno izogiba nekaterim obveznostim v šoli ali zunaj nje, noče sprejeti odgovornosti … Veliko je možnosti, odgovor pa lahko najde le bolnik sam, vsi ostali so le pomočniki.

Pišem, kot da vem, zakaj sem zbolel in zakaj sem ozdravel. Ne vem. Vem pa, da je bila to naloga, ki je nisem opravil tako, kot je treba. Nekaj pa sem se vendarle naučil. Več pozornosti dajem notranjim občutkom. Spoznal sem, da se ne počutim dobro, če nosim majice živih barv. Nekako me začne dušiti. Nisem sproščen.

Astma je bila le ena izmed nalog v mojem življenju. Naloga je opravljena, vendar nisem prepričan, da pravilno. Sedaj sem si poškodoval koleno. Prijatelje spet opazujem z roba igrišča.

Zopet poražen? Ne, to ni moj poraz in tudi ni zmaga bolezni. Sedaj se zavedam naloge. Tudi tokrat zdravniki pravijo, da je poškodba trajna in se lahko razvije v kronično bolezen. Vendar ne. Sedaj iščem vzrok. Iščem ga v sebi, ker je to naloga, ki sem si jo izbral sam. Izbral sem si tudi način, kako bom nalogo rešil. Najprej se bom učil toliko časa, dokler naloge ne bom razumel. In ko bom razumel problem, bo rešitev le še pika na i.

Za ozdravitev je potrebno nekaj spremeniti. Mogoče je to način življenja, ki se mu nismo pripravljeni odpovedati, ali pa mišljenje, ki ga gojimo …

Vsekakor je odgovor le v nas samih. Zato iščimo.

Milan H.

Zdrav dih za navdih, 1998, št. 3, stran 22

ASTMATIK SEM IN NI ME SRAM, CELO PONOSEN SEM NA TO

Nisem se mogel načuditi, ko sem spoznal, da sem astmatik. Že v svojih otroških časih sem bil alergičen na prah, to pomeni, da sem postal nahoden, teklo mi je iz nosa, oči so se mi solzile in težko sem dihal. To je trajalo toliko časa, dokler sem stal v neki stari, zaprašeni sobi, ko pa sem pobegnil na zrak, je minilo, čutil sem olajšanje, dokler nisem zopet veselo tekal po vrtu nevedoč, da se mi je sploh kaj zgodilo.

Torej astmatik sem. To pomeni, da ne bom nikoli vojak, pogumni specialec desantne čete ali pa morda voznik vojaškega tovornjaka. Čeprav bi si to želel, da bi tekal s puško po slovenskih gozdovih, čeprav bi si želel streljati v oddaljene tarče in biti kot vsi zdravi slovenski vojaki, tega pač ne morem. Moja pljuča, moji mešički, skratka moja astma tega ne dopušča. Spominjam se svoje groze, ko sem bil še učitelj na trgovski šoli v Ljubljani. Bilo je lepo jutro. Zbrali smo se, ker je bil športni dan, svoj razred sem moral pospremiti na Šmarno goro. Hodili smo in se počasi vzpenjali navkreber. Začelo me je dušiti, mislil sem, da me bo razneslo. Vsak korak, ki sem ga naredil, je bil peklenska muka. Srce mi je razbijalo, hlastal sem po zraku in moral počivati vsako minuto. Dijaki, ki sem jih spremljal, so bili že daleč pred mano. Ustavil sem se in si nisem upal napraviti niti koraka več. Bil sem zmeden in prestrašen. Nikoli prej se mi ni to dogajalo. Vedno sem lahko plezal po hribih, tekal po travnikih, plaval po jezerih, vedno sem lahko delal, kar sem hotel, dokler so me še ubogala mišice. Zdaj pa to. Sunkovito sem lovil zrak. Tako sem stal kakšnih deset minut in se pomiril. Počasi, korak za korakom sem se spustil nazaj v dolino, kjer sem imel parkirano svojo vespo. Sedel sem nanjo in se po drugi strani, po blatni gozdni, morda drvarski poti odpeljal na Šmarno goro. Srečeval sem tudi druge šole, ki so imele pohod, otroci pa so klicali za mano: «Poštar, poštar!« Na glavi sem imel namreč starinsko belo čelado. S težavo sem se pripeljal do cerkve, kjer sem svoje dijake preštel in jim zabičal, naj počasi odidejo v dolino … Takrat sem prvič spoznal, da nisem čisto zdrav, da je nekaj z mano hudo narobe.

Hvala bogu, da imamo sorodnike. Take in drugačne, lepe in grde, debele in suhe, dobre in hudobne. Kakršnikoli pač, naši sorodniki so, radi jih imamo, jim prinašamo darila za rojstne dneve, jih kdaj povabimo na družinska kosila in večerje, na izlete, na skupna dopustovanja in nakupovanja. In ko smo v stiski, se obračamo na njih. Tudi sam sem se obrnil na svojo sorodnico dr. Heleno Kuliš, ki jo bom poimenoval kar dobra vila. Ko je bila zaposlena še v Zdravstvenem domu Grosuplje, sem jo obiskal. Na videz je delovala strogo, jaz pa sem vedel, da se za njeno strogostjo skriva mehka, nežna in občutljiva duša. Pregledala me je, me izmerila z različnimi napravami, pihati sem moral kot obseden, mi slikala pljuča. Povedala mi je nedvoumno, razločno in glasno: «Astma je. Astmatik si.« Čeprav besede nisem prav dobro razumel, sem vedel, da mi je povedala nekaj strašnega. Astmatik si, približno tako kot: slabič si, revček si, lulček si. Kljub temu, da sem bil študent, sem se debelo zjokal. Solze so padale na tla njene ordinacije. Vzela je suho krpo s police in jih pobrisala. Povedala mi je dolgo zgodbo o astmi in mi dala nekaj, kar me spremlja zelo pogosto. Inhalator. Potolažila me je, kakor zna človeka samo dobra vila. Da ni nič hudega, če se bom pazil in ustrezno skrbel zase. Bil sem ji hvaležen za njene ohrabrujoče besede, za potrpežljivost, ki jo je imela z mano, in za poučno šolo …

Ko sem prvič uporabil svoj inhalator, se mi je zdelo, da sem pesnik. Nekam se mi je mudilo. Bil je svež, malce meglen jutranji zrak. In počasi je prihajalo, kakor dolga neprekinjena kolona se je naselilo v mojih pljučih. Dušilo me je. Obstal sem in se spomnil na svojo dobro vilo in njene nasvete. Vzel sem pumpico in si vnesel zdravilo v pljuča. Zajel me je močan kašelj. Po kašlju mi je bilo bolje. Še nekaj sekund. In zopet sem razposajeno dihal. Pumpico sem nežno pogladil in jo spravil v žep.

Čeprav sem astmatik in morda nikoli ne bom sposoben preteči maratona ali pa se poditi skupaj z zagorelimi slovenskimi planinci po naših vršacih, imam zavest. Zavest, ki mi pravi, da se moram boriti, da moram vztrajati. Čeprav morda zaradi

astme ne bom dobil službe teniškega učitelja ali pa pastirja vodnika, bom vedel, da sem enak kot drugi. In v meni bo astma spala, spala toliko časa, dokler jo ne bo izzvala nova dogodivščina: tek, hitro razburjenje, hladen meglen jutranji zrak, dekle ki bi me zapustilo. In takrat, namesto da bi se kakor temna kraljica razrasla v mojem telesu, da bi si na pljučih gradila svoje skrivnostne gradove, takrat posežem po zdravilu: vdahnem globoko in jo preženem, kraljico zlokobno v najtemnejše kotičke, da bo čisto majhna in tiha.

Astma kot filozofski in svetovnonazorski problem. Astmatik sem, pomeni, kakor filozof sem, pesnik sem. Astma je del mene, del moje druge osebnosti, ki je slabotna, nepredvidljiva, del drugega zornega kota. Sem kot filozof krmar, ki se zaveda tudi drugega obraza morja. Torej sem filozof in pesnik. Živim dvojno življenje. Tisto vsakdanje in tisto nepredvidljivo, ki me za včasih dolge trenutke zaziblje v hladne smrtonosne pokrajine, da sem nemočna krhka bilka, ki jo premetavajo valovi smrti. A kljub vsemu je nekje luč, dobra vila, ki ti šepeta: «Reši se, reši se.« In potem je zopet sonce, jutro novega dne.

Primož Z.,

Zdrav dih za navdih, 2000, št.1., stran 20

PISATELJ LOJZE KOVAČIČ (1928 – 2004) – BOLEZEN IMA SVOJO USTAVO

Vabilu na naš pogovor se je prijazno odzval pisatelj Lojze Kovačič. Vse svoje življenje pozna astmo, ki jo je podedoval po očetu. Pri petih letih in pol je zbolel za hudo pljučnico in tuberkulozo sapnic. Dve leti je preživel v bolnišnici in zdraviliščih, med drugim v gorskem zdravilišču v Švici, kjer se je leta 1928 tudi rodil. Življenje mu po nobeni plati ni prizanašalo. Vse njegovo delo je večinoma obarvano avtobiografsko, njegova osrednja dela pa so Deček in smrt, Sporočila v spanju, Resničnost, Pet fragmentov in Prišleki. Strokovno se je posvečal lutkarstvu in književnemu mentorstvu. Med smehom pravi, da živi v vertikalni vasi s 368 vaščani, to je v bloku ene od ljubljanskih sosesk. O bolezni nasploh pa je prepričan, da je telo neke vrste bojišče – in ker ima bolezen svojo ustavo, je dogovor z njim včasih zelo zapleten.

Pred leti ste v svojem dnevniku v Sobotni prilogi časnika Delo slikovito opisali boj telesa z boleznijo, in sicer takole:«So obdobja hude bolečine, ki te vržejo iz lagodja in od tebe terjajo boj, kar te spet zaposli z življenjem.« Kako ste se vi sprijaznili s svojo boleznijo?

To je stvar, ki jo skušam definirati in opisati. In čim je opisana in opredeljena, pomeni polovico bolečine manj. Ko vse skupaj prodre v zavest, potem je veliko lažje. Najprej se zjutraj zbudi telo, potem zavest. Zato je treba telo ozaveščati. Tako se vse skupaj oziroma bolezen nekako prilagodi človekovemu osnovnemu razpoloženju. Skratka, bolezen se dogaja v tvojem telesu, ki je njeno kraljestvo, in bolezen ima svojo ustavo, ki je včasih monarhija, včasih pa republika. Njen dogovor s telesom je zelo zapleten.

Astmatik ste od otroških let.

Da. Bolezen sem podedoval po očetu, po meni moj drugi sin, po prvem sinu pa hčerka. Eden od sinov je iz svoje hibe znal narediti celo vrlino. Sam sem bil kot otrok veliko po zdravstvenih ustanovah: leta 1934 sem zaradi hude pljučnice enajst mesecev prebil v bolnišnici, nato pa v letnem in zimskem sanatoriju oziroma gorskem zdravilišču v švicarskem kantonu Urach. Vse skupaj je trajalo skoraj dve leti.

Kako si organizirate vsakodnevni ritem življenja?

Zdaj seveda drugače kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti, saj sta zdaj vsaka stopnica in korak veliko bolj težavna kot prej, saj včasih komajda lovim sapo. Nisem pa pristaš umetnih snovi za lajšanje tegob, temveč si pomagam s čistim robcem, na katerega kanem nekaj kapljic kitajskega olja, ki mi kot strastnemu kadilcu najbolje pomagajo pri odpiranju dihalnih poti.

Kako to, da kljub bolezni še vedno kadite?

Kakor sem že dejal, je telo neke vrste bojišče. Poleg astme imam še druge bolezni, zaradi katerih jemljem različna zdravila. Cigarete pa mi pomagajo do boljše koncentracije, pri kateri pozabim na kakršnokoli previdnost, in preprosto, potrebujem nekakšno vlažno volno na možganih. Več pokadim v glavnem dopoldne, popoldne pa veliko manj – le nekaj cigaret. Pa tudi ne vdihavam globoko, temveč čisto plitvo. Seveda pa vem, da sem tistim, s katerimi grem na kak izlet, zaradi svojih težav z dihanjem bolj v breme kakor ne, saj sem bolj podoben kakšni omari, ki jo lahko iz avta le postavijo ven, kaj več pa si z njo ne morejo pomagati, tudi pri občudovanju prelepih razgledov ne (smeh).

Ste občutljivi na vremenske spremembe?

Da, od vremena je veliko odvisno. Ob poletni vročini denimo, so najbolj kritični trenutki med šesto in deveto uro zvečer. Sicer pa vedno, poleti in pozimi spim pri odprtem oknu. To je malce nerodno, če potujem v tuje kraje, kjer v hotelih zaradi klimatskih naprav v sobah ni dovoljeno oziroma možno odpreti okna, kar je zame grozljivo. Hudo je ob prenizkem vremenskem pritisku, ko se počutiš kot nakovalo in meh, ko se ti ob skrajni napetosti zdi, kot da boš ravnokar počil.

Povedali ste mi, da poznate primere pljučnih zadušitev, ko človek izgubi zavest in kar nekako zaplava ….

Res je. Ob takih metamorfozah so seveda svojci zelo vznemirjeni. Tako stanje sem opisal v omenjenem dnevniku. Ob pljučni dušitvi se dogajajo nenavadne spremembe: ko neznosna teža, ki ti oklepa prsa popusti, postaneš lažji, letiš proti črnemu ozadju, posutem s svetlikajočimi bucikami in ravno ko se navadiš na svojo novo aerodinamično telesnost, vodeno od tuje sile, se med kriki in udarci v hrbet spet znajdeš med mizami in stoli svoje sobe …

Francoski pisatelj modernist Marcel Proust je zaradi strahu pred napadi celo zamenjal dan za noč, da je torej podnevi spal, ponoči pa delal. Pri vas najbrž ni tako drastično?

Proust si je tudi sobo obdal s plutovino, da ga ne bi motili zunanji zvoki … a to so lahko tudi zgolj zgodbe. Res pa je bil nekaj posebnega, o čemer priča tudi njegov slog pisanja. Pri meni ni tako »hudo« .

Vas lahko vprašam, kaj trenutno delate oziroma pripravljate?

O tem zelo nerad govorim. Včasih sem imel tudi sam stroga pravila pisanja glede organiziranosti in discipliniranosti. Zdaj si tega ne morem več privoščiti, ker ne bi zdržal. Naredim, kolikor sem pri zavesti in kolikor mi dela tale lučka zgoraj (pri tem s prstom hudomušno pokaže na glavo), delam, kar se mi zahoče oziroma puščam prosto pot svoji simpatiji in antipatiji.

Hvala za pogovor.

Katarina Novak, novinarka

Zdrav dih za navdih, 2001, št. 2, stran 14

KDOR HODI V NARAVO, MORA VERJETI V ČLOVEKA – MAKSIM SEDEJ MLAJŠI, AKADEMSKI SLIKAR

Tako pravi naš tokratni sogovornik akademski slikar Maksim Sedej mlajši, ki se je vabilu na klepet prijazno odzval. Zanj je, kot pravi, narava intimna stvar, del duše. Zato tudi ne preseneča, da je zaljubljen v drevesa, pa naj bo to breza, lipa, hrast ali bukev. Drevesne krošnje pa sicer spominjajo na polna pljuča, na dihanje. Maksim Sedej mlajši pozna tegobe astme, ki zna sedeti v zasedi in izbruhniti v določenem trenutku. Pri lajšanju tegob mu pomaga žena Alenka, zdravnica, sam pa pri svojem delu, slikanju, zaradi občutljivosti uporablja zaščitno masko.

Vedno ga je in ga še danes zanima – vse. Veliko se je naučil od svojega očeta in vzornika, prav tako slikarja Maksima Sedeja starejšega. Sam je bil vedno kritičen, a je to s posledicami vred vzel v zakup. Svoja razmišljanja o umetnosti in življenju je pred dvema letoma strnil v knjigi Štirje obrazi duše, ki jo je izdal v samozaložbi. Ljubi ustvarjalno svobodo, rad odkriva nove stvari in se zna od srca nasmejati.

Za vas pravijo, da niste le izviren umetnik, ampak tudi filozof. Svoj notranji del naj bi nekako podedovali po očetu, profesorju Maksimu Sedeju starejšem, ali pa se je tudi on česa naučil od vas?

Beseda filozof je strogo profesionalna. Filozofi so učenjaki z ustrezno izobrazbo. Če pa se človek česa resno loti, recimo umetnosti, si mora priboriti in izboriti najširšo izobrazbo in vedenje o svetu. Stanju sveta. Vse to potem ob intuiciji, talentu, delu in zgodovinskih okoliščinah da lahko velike rezultate. To se mi je usidralo v zavesti in dokaj hitro sem imel srečo, da sem se seznanil s somišljeniki, takrat pomembnimi, a redkimi ustvarjalci in učenjaki z lastnim mnenjem. Vsem njim in svojemu očetu se moram zahvaliti za upanje in to, da sem v tistem okolju zdržal pokonci. Nepozabne spomine imam tudi na srečanja – simpozije, ki smo jih imeli na najinem domu v 60 letih minulega stoletja, na katerih smo svobodno razpravljali in filozofirali. Takrat seveda to ni bilo najbolj zaželeno.

Ste od nekdaj vedeli, da hočete biti in boste slikar ali vas je pritegovalo še kaj drugega?

Zanimalo me je in me še danes vse. A kot pravijo, me je pritegnilo prav tisto, v kar sem gledal iz zibelke – to pa je bil moj oče pri slikanju. Poleg tega, da je slikal čudovite stvari, sem ga kasneje občudoval tudi zaradi njegove izjemne rahločutnosti. Bil je pravi aristokrat. Oče je bil izjemno umirjena in dostojanstvena osebnost, če ga je kdo užalil, tega nikoli ni zameril ali se maščeval. V tem pogledu je bil enkraten.

Jaz pa se nisem pustil. Nisem bil sicer upornik brez razloga, saj v tistih časih skoraj ni bilo razloga, da se pošten človek ne bi uprl. Zato sem bil vedno kritičen, kar pa ni bilo zaželeno in sem pač posledice prevzel nase. Črna pika, ki sem jo dobil takrat, me spremlja še danes. Cenzura je skoraj enaka kot takrat.

Povedali ste mi, da ste astmatik in da ste astmo dobili pravzaprav povsem po naključju.

Da, prav zato se mi je zdelo prav povedati kaj iz svojih izkušenj astmatika. Astma in pljučne bolezni so bile v naši družini prisotne po obeh vejah, po mamini strani je imela moja babica hudo astmo, po očetovi pa so bile doma pljučne bolezni. Moj stari oče je bil rudar v Šleziji in moj oče je podedoval hud bronhitis. Imel je tudi TBC. Očetova mati pa je kot zavedna Slovenka hodila rojevat otroke domov v naše kraje.

Toda – astma je v zasedi in se pojavi v določenem trenutku. Meni se je to zgodilo po trčenju leta 1980. Takrat me je težak tovornjak s priklopnikom zadel v avtomobil, odtrgal vrata in izmaličil vozilo, čeprav sem se mu uspel vsaj delno izogniti na travnik. Na srečo sem bil privezan. Poka oziroma trušča razbite pločevine takrat nisem slišal zaradi pretresa možganov. Po treh mesecih sem neke noči zaslišal gromozanski tresk, ki je bil vtisnjen v mojem spominu. Po tem se je astma pojavila čez noč in vedno težje sem dihal. Že najkrajši sprehod me je upehal, da o hoji po stopnicah niti ne govorim. Večkrat so me tudi sredi noči z rešilcem odpeljali na Golnik in to kljub temu, da je soproga, ki je zdravnica, storila vse, kar se je takrat vedelo o zdravljenju astme.

Ste se kdaj zatekli tudi v druge vode?

Po nasvetu zdravnice sem na kliničnem centru opravil kuro z akupunkturo. Po tem in novih zdravilih, s katerimi je bila moja žena vedno na tekočem, se mi je astma umirila in jo z zdravili tako vzdržujeva (z ženo), da je skoraj ne občutim več. Vendar sem še vedno občutljiv na pastelni prah, slikarska in tiskarska topila ter barve in pa mrzel zrak, tako da pri svojem delu uporabljam zaščitno masko.

Morda je vprašanje neumestno, a kljub temu – ste kdaj kadili?

Kadil sem do leta 1974.

Ste bili strasten kadilec?

Da, sem bil. Tako nekako do 40 cigaret na dan. Zdaj pa že trideset let ne kadim, pri odpravi te zasvojenosti mi je bila v veliko oporo žena in pa močna volja.

Torej ste zavestno nehali kaditi pred avtomobilsko nesrečo'

Da, kakih šest let prej. Zavedel sem se tudi, da zastrupljam lastno ženo in stanovanje je smrdelo kot po zažganih cunjah. Prav neprijetno.

Kaj vam pomeni narava?

Narava je zame intimna stvar, del duše. Brez nje ne morem. In iskati čudež je neumnost: čudež je to, da smo. Človek prek znanosti spozna začetek in konec stvarstva. Vendar je stvarstvo mnogo večje in mogočnejše, kot si ga lahko predstavlja celo znanstvenik. Spoznavanje stvarstva in vera sta le dve od mnogih dimenzij stvarstva.

Se vam zdi, da Slovenci znamo ceniti darove narave?

Da, to je namreč značilno za vse Slovane. Zato znamo tudi Slovenci te darove ceniti.

Vam je katero drevo posebej pri srcu?

Posebej so mi pri srcu drevesa, kot so breza, lipa – ki je sploh slovanska značilnost – in hrast. Prav tako pa imam rad bukev, ki je evropskega porekla, raste pa predvsem v tevtonskih gozdovih. Vedno in povsod pa se zavzemam, da bi bil gozd nasploh tak, kakršen je bil v prvotni obliki: torej poln živali in življenja nasploh. In vsak, kdor hodi v naravo, mora verjeti v človeka.

Kaj bi nam povedali za konec?

Geslo društva Zdrav dih za navdih je spodbuda in odgovornost, da bi pljučni bolniki v kar se da veliki meri poskrbeli zase. Pri naslovu revije me je zbodlo v oči zlasti to, da je za nas astmatike ta zdrav dih za navdih nekaj zelo pomembnega – vendar pogrešam tudi zdrav izdih.

Hvala za klepet.

Katarina Novak, novinarka

Zdrav dih za navdih, 2003, št. 1, stran 8

ALENKA DOVŽAN, VRHUNSKA SMUČARKA IN OŠTIRKA

Vsako obdobje prinaša nekaj posebnega

Tisto sredo, ko se je Alenka rodila, je Mesec ravno zapuščal znamenje Dvojčkov in se pomikal v Raka. Zato se za nasmejanim obrazom, iskrivimi očmi, optimizmom ki ga izžareva in zgovornostjo, skriva sila občutljiva in tenkočutna dušica. Tako je pred leti zapisala naša znana astrologinja in bolj se ne bi mogla strinjati. Ko sva namreč z Alenko, zdaj mamico dvomesečnega Luke, sedeli za mizo v gostilnici Ejga, ki sta jo na Jesenicah pred tremi leti odprla z možem, hokejistom Edvinom Karahodžičem, je z veseljem poklepetala brez dlake na jeziku. Večina ne le ljubiteljev smučanja in vrhunskih tekmovanj, ampak tudi drugih ve, da je bila Alenka Dovžan naš ponos, še zlasti, ko je v letu 1994 zmagala na svetovnem pokalu v Cortini d' Ampezzo in osvojila bronasto kolajno na superveleslalomu na 17. zimskih olimpijskih igrah v Lillehamerju. »Čudovito je bilo, na to bi se lahko navadila,« je iskrivo in hudomušno dejala takrat 18-letna sogovornica. Bolj malo pa je znano, da je imela izjemno mladostna tridesetletnica od mladih nog težave z astmo. Prve težave je opazila, ko je v osnovni šoli trenirala športno gimnastiko. Na treningih jo je v telovadnici dušilo zaradi prahu, že prej pa je vedela, da je alergična na cvetni prah in pršice. Toda zdravniki takrat še niso ugotovili alergije, je pripovedovala Alenka, čeprav je imela kar naprej angine in je v neskončnost jemala antibiotike. »Kot deklica sem bila nadarjena za različne oblike športa in sem vedno zmagovala na šolskih tekmah.

V tistem času pa smo vsi noreli zaradi Bojana Križaja, Mateje Svet in drugih in tako je tudi mene potegnila smučarija,« se spominja.

Trenirati je začela pravzaprav dokaj pozno, pri 12 letih, prve smučarske stopinje pa je ubrala z mamo Vesno. Sicer so vsi v družini navdušeni športniki. Oče Jože je bil nekoč dvakratni državni prvak v nordijski kombinaciji, zelo zagret za smučanje pa je od mladih nog tudi Alenkin sedem let mlajši brat Klemen, ki pa sta ga je zdaj bolj potegnila reperstvo in glasba.

»Začela sem tekmovati in astma se mi je zaradi svežega zraka zelo zboljšala,« se spominja. Potem večjih težav ni imela nekako do 20. leta, kar je bilo povsem v skladu s pravilom, da se astma v puberteti rada umiri. Potem pa je bila – katastrofa. Na spomladanskih treningih je trpela zaradi prebujanja narave in to tako hudo, da jo po slabe četrt ure treninga noge dobesedno niso več držale. Takratni zdravnik olimpijskega komiteja jo je poslal na preglede in strokovnjaki so njegov sum na astmo potrdili.

Višina in suh zrak sta bila najhujša.

Kljub temu Alenka, kot pravi, ni imela toliko težav v svoji desetletni karieri v svetovnem smučarskem pokalu zaradi astme same, temveč zaradi prevelikih naporov. To je najbolj občutila na treningih, ko se je primerjala z drugimi dekleti. Ko se je vrnila s treningov v Ameriki, je na testih napihala le 3,5 l zraka, prej pa je imela pljučno zmogljivost 4,3 l. »No, potem je jasno, da nisem mogla dati toliko od sebe, kot druge.« Najbolj je trpela, kadar so v novembru trenirale v Ameriki in to zaradi višin in suhega zraka. V devetih tekmovalnih sezonah se je kar osemkrat vrnila domov z angino! «Saj sem si pomagala z zdravili, s seboj smo vedno imeli tudi kisikove jeklenke, veliko sem morala počivati, a je bilo kljub temu izjemno naporno,« je dejala sogovornica. Zato se je tudi dogajalo, da je na treningih peljala zelo dobro, na samih tekmah pa ne, pa se, kot pravi, nikomur ni sanjalo, zakaj. Velikokrat, celo med olimpijado, je bila na antibiotikih, česar prav tako nihče ni vedel. »Ko sem osvojila olimpijsko medaljo, sem bila zelo mlada in zdelo se mi je, da zdaj vsi od mene pričakujejo, da moram vsako pot stati na stopničkah,« se spominja. »Tak pritisk terja svoje, poleg tega pa sem imela še težave z zdravjem. Na koncu sem bila vsega naveličana.« Dobro pa je funkcionirala, kadar so bile tekme v toplem vremenu. Podobne težave je imel kot hud astmatik tudi smučarski kolega Matjaž Vrhovnik.

Še zdaj pa se Alenka rada spominja lepih trenutkov in druženj z dekleti v slovenski reprezentanci, s katerimi se še zdaj dobivajo vsaj trikrat na leto. »Bile smo super ekipa in smo se zelo dobro razumele.« Prav tako ne more pozabiti, da je bila konca njenih tekmovanj najbolj vesela mama, ki je ni skrbelo le Alenkino zdravje, temveč tudi nesreče, ki so se na belih strminah včasih končale s hudim poškodbami tekmovalk, včasih celo s smrtjo.

S poslovitvijo od tekmovanj, se je poslovila tudi astma. Toda, ko je postavila tekmovalne smuči v kot, so se nehale tudi težave z astmo. Kot bi odrezal, med smehom pove Alenka. Zdravnica ji je sicer povedala, da bo imela tovrstne težave do konca življenja, a si pomaga s flexotidom, ki ga je dobro prenašala tudi med nosečnostjo, pa tudi spomladi ni več tako občutljiva, kot je bila.

Čeprav je hotela postati medicinska sestra, je po uspešni smučarski karieri pristala v gostinstvu. Pred rojstvom Luke se je kot članica vaditeljske skupine pri jeseniškem smučarskem klubu ukvarjala z najmlajšimi. Z možem sta pred tremi leti sredi Jesenic odprla lokal Ejga, izkušnje pa sta nabirala pri njegovih starših, ki so se že dolgo ukvarjali s tem. Tako želita z mešanico restavracije, puba in kavarne tudi sama prispevati k razvoju Jesenic in njihovi večji prepoznavnosti.

Katarina Novak

Zdrav dih za navdih, 2006, št. 2, stran 27
(prirejeno)