KOPB
BOLNIK IN KOPB
Oglašam se kot eden mlajših bolnikov s kroničnim obstruktivnim bronhitisom. Star sem namreč 53 let. Tri leta sem tudi invalidsko upokojen. Že 11 let pa živim s spoznanjem, da so okvare na pljučih nepopravljive in da se mi ne obeta nič kaj lepa prihodnost.
Ko razmišljam o preteklosti in o vzrokih za nastanek bolezni, ugotavljam, da so se bolezenske tegobe pričele že v mladih letih. Že okrog 15. leta so se pričela pojavljati kar pogosta vnetja grla in glasilk. Brez pravega prehlada sem dobil hripav glas ali pa ostal brez glasu tudi dva do tri mesece. Ta vnetja v grlu so se mi pojavljala do nekako 30. leta, ko so povsem prenehala. Pogosto sem imel tudi angine in v starosti 32 let so mi operativno odstranili povečano ščitnico.
Kaditi sem pričel pri 18 letih in se potem naslednjih 20 let kajenja tudi odvajal, seveda le za kak dan. Moram priznati, da so me cigarete običajno dražile na lažji ali hujši kašelj. Ob nekem pravem razpoloženju mi je končno le uspelo opustiti kajenje in to brez večjih muk, pred spoznanjem, da že bolujem za kroničnim bronhitisom.
Nekako po 35. letu sem pričel opažati, da mi usiha energija. Pri študiju ob delu mi je zmanjkovalo volje, izgubil sem interes za marsikatero aktivnost, pri fizičnih delih nisem več mogel slediti skupini. Pohajala mi je namreč sapa. Pričeli so se nabirati tudi kilogrami.
Te probleme sem opisal svojemu zdravniku in na mojo željo me je napotil na rentgenski pregled. Ker mi ni žal besed, sem za mnenje povprašal že kar rentgenskega tehnika. Ta me je potolažil, da so moja pljuča čista kot biser in mi tudi blagohotno priporočil, naj se lotim kakšnega pametnega dela. Izgubil bom kakšen odvečni kilogram in spet bom lahko dihal in živel kot riba v vodi. Seveda se mi je ob tej diagnozi malo zataknilo, ker sem si kakšno leto pred tem lastnoročno zgradil hišo. Tudi zdravnik ni na sliki opazil nič bolezenskega.
Težave seveda niso prenehale. Zaprosil sem za test pljučne funkcije in zdravnik me je napotil v Klinični center.
Tu so opravili meritve z vitalografom in nadaljnje testiranje ustavili. Povedali so mi, da so izmerjene vrednosti tako majhne, da nadaljnjega testiranja nisem sposoben opraviti in me s tem spoznanjem napotili domov. Specialist pulmolog v zdravstvenem domu me je potem napotil na kompletne meritve na Golnik. Tam so ugotovili, da so okvare pljuč pri mojih 43 letih izredno težke in da sem se izredno dobro prilagodil, ker bi moral biti sicer v slabši fizični kondiciji. Pri svojih starejših sobolnikih pa sem imel priliko videti, kakšne težave me pričakujejo v naslednjih letih.
Ker nisem fizični delavec, sem redno zaposlitev opravljal še osem let in imel krizno obdobje, ko sem moral iskati pomoč na Golniku. Težave pa so se kopičile in s 50. letom sem bil invalidsko upokojen.
Drago P.
Zdrav dih za navdih, 1993, št. 2a, stran 19
MOJ MEH
Moj meh je špasen,
brutalen in glasen,
sika, sopiha,
hrbunta in kiha,
zrak si otira,
oči mi zapira.
Al ta vdih – zdrav Navdih,
prijatelja zdravja,
v bronhije ju spravljam,
se meh mi popravlja.
Odslej globlje diham,
nič ne sopiham,
ne piskam, ne kiham,
se z usti režim in
v srcu smejim.
Spoštujem pravilo,
to zlato razvedrilo,
z gimnastiko muke,
otrem se naduhe.
Dušan Š.
Zdrav dih za navdih, 1997, št.3, stran 25
VSAK BOLEZNI SE BOJI
Bolezen ti si kakor plesen.
Ogrožaš meni dušo in telo
poleg pa še starost,
zdaj je zares hudo.
Kašelj mene spremlja
že dolgih težkih let,
kamorkoli hodim
in v dolgi noči spet.
Kronični bronhitis
mu zdravniki pravijo,
ne hodim rada med ljudi,
ker vsak bolezni se boji.
Če kašelj me pusti na miru
vsaj za uro ali tri,
počutim se res srečno,
tedaj bi vsem želela
zdrave srečne dni.
Ana U.
Zdrav dih za navdih, 2004, št.3, stran 18
RUDOLF K. - NA KADILSKEGA ABRAHAMA SEM SI PRIŽGAL ZADNJO
Dolgoletni član našega društva Rudolf K. iz Trbovelj se je skušal najprej izmakniti pogovoru, ker tega ne mara in se je tudi takrat, ko je delal v trboveljski elektrarni kot turbinski tehnik, raje izognil. Kljub temu ni odrekel pogovora za naš Zdrav dih in sta me s soprogo Mihelo v vremensko nepredvidljivem popoldnevu sredi junija ljubeznivo sprejela, čeprav ju je, kot sta v en glas zatrdila, rahlo zeblo, ker v njunem bloku ne kurijo več. Najbolj toplo res ni bilo, še bolj pa me je dotolkel slab trboveljski zrak, kar sta ga zakrivila nizka megla in dež, poleg tega sem potrebovala pomoč prijaznih domačinov – in ko sem po naključju na cesti ustavila gospoda Alojza, nekdanjega soseda K., sem uspela potrkati na prava vrata. To rudarsko mesto je namreč uganka z enosmernimi ulicami ter vzponi in spusti po ulicah, česar še Trboveljčani ne obvladajo najbolje. Toda Rudolfa K. nič na svetu ne bi spravilo iz njegovega rodnega mesta.
Soproga Mihela je najprej hotela pobegniti v knjižnico, ker menda preveč rada govori, pa da bi bila v napoto. A smo se hitro dogovorili – le fotografirati se ni želela. Sicer pa je, kot sem razbrala iz pogovora in nasmehov, ki sta jih čez kuhinjsko mizo namenjala drug drugemu, izjemno razumevajoča za moževo bolezen, ki je zaznamovala njuno skupno življenje. Ta posluh za sočloveka tudi med zakonci ni ravno vsakdanji. Njuni vedrini se pogosto pridruži še smeh in tako je tudi začetek našega prijetnega kramljanja pospremil smeh, ker mi je gospod Rudolf v šali oponesel, da še nobene ni čakal tako dolgo. Dogovorjeno uro sem namreč zaradi zastojev na cesti in kolesarske dirke po Litiji na poti iz Ljubljane v Trbovlje zamudila za debele pol ure.
Pol stoletja življenja s cigareto
Rudolf K. je kadil petdeset let. Prenehati pa je moral ravno ob polstoletnici pred trinajstimi leti, saj se je 1943. kot desetletni fantič pustil pregovoriti prijatelju, ki se je vrnil iz taborišča, in je ob njem ponosno prižgal svojo prvo cigareto. »Poleg tega smo doma imeli gostilno, oče je bil strasten kadilec in je umrl star komaj 43 let,« je povedal sogovornik. Potem se je vse še bolj stopnjevalo. Pred trinajstimi leti pa je opazil, da vidno hujša in zdravnica mu je rekla, da bo temu treba narediti konec – torej nehati kaditi. «Ja, sem rekel,« je pripovedoval sogovornik,«le povejte mi – kako!« »Predlagala mi je akupunkturo in to se je izkazalo za pravo odločitev,« je odločno poudaril. »Hm«, je rekla gospa Mihela, ki nikoli ni kadila niti pila kave,
»povej še to, da sem te že prej najmanj deset let skušala pripraviti do tega. Če bi lahko,« je dodala, »bi šla skozi njegov pekel odvajanja kajenja namesto njega.«
»Zelo sem bil nervozen, saj sem vedel, da mi cigarete škodijo. Toda, bilo je kot zakleto. Bolj kot so mi prigovarjali in bolj kot sem kašljal, bolj sem si želel kaditi,« se spominja sogovornik. Poskusil je vse mogoče, od tablet do nikotinskih obližev, a se mu je zdelo, da bo znorel in je kadil naprej: na dan že kar dve škatlici, ob bolj napetih dneh pa tudi več. K temu je pripomogla tudi narava njegovega dela v trboveljski elektrarni, kjer je 34 let delal v turnusih in kjer si je zaradi stresa in potrebne velike koncentracije prižigal cigarete, drugo za drugo. »Kadil ni samo takrat, ko je jedel in spal,« se spominja soproga. In če je med juho, ki jo je prinesla na mizo in glavno jedjo preteklo malce več časa, je že imel v ustih cigareto …
Kratka sapa in onemoglost
Kot mlad fant, ko se je ukvarjal s plavanjem in vaterpolom, še ni vedel, da je astmatik, zaznal pa je, da mu je v bazenu nekako preveč hladno (nekoč je na vaterpolski tekmi preprosto ušel z gola) pa tudi pri plavanju je opazil, da mu pri napornejših slogih, kakršen je metuljček, zmanjkuje sape.
»Žal me je tobak zasvojil takoj, po prvi prižgani cigaret,« je priznal Rudolf K., ki je kasneje ugotovil še to, da je dobesedno obnemogel zaradi težav z dihanjem zaradi šibke konstitucije (še vedno tehta 62 kilogramov – 74 jih je imel le s polno vojaško opremo pri mornarici, kjer je služil tri leta) pri hoji po stopnicah ali ko je moral kaj na hitro narediti. Leta 1989 so mu na zdravljenju v Strunjanu ugotovili, da ima astmo, naslednja diagnoza pa je bil KOPB z emfizemom. Od takrat uporablja inhalatorje, berodual in seretide. Zdravila so mu okvarila glasilke, tako da se mora dobesedno dreti, če hoče kaj povedati bolj naglas.
Nenehno je tudi imel pljučnice, dopolnjuje pripoved soproga, trikrat je bil na Golniku, domač pa je tudi v trboveljski bolnišnici.
Zadnji, nedavni napad je bil izjemno hud, je povedala gospa Mihela. »Če žena ne bi poklicala zdravnika, bi me najbrž to stalo življenja,« jo je dopolnil sogovornik, saj mu je kisik padel pod 70 odstotkov. Že dolgo se zaveda, da ne prenese nikakršnih telesnih naporov, prav tako pa mu škodi vsako gibanje v množici ljudi, saj takoj kaj stakne.
Na poti k odvisnosti od kisika
Ima tudi izkušnjo s kisikom, saj če ga zadnjikrat ne bi bilo, bi se slabo končalo. O tem, da bi imel kisik tudi na domu, pa zdaj kar pogosto razmišlja. Ve namreč, da je to velika pomoč, hkrati pa se zaveda, da bi postal od kisika odvisen, kar so mu povedali
tudi zdravniki. »Bilo pa bi pametno, da bi se za kisik odločili tisti, ki ga dejansko potrebujejo, zlasti pa bi morali do njega lažje priti.«
Iz lastne hude izkušnje kadilcem polaga na srce, naj pravočasno opustijo slabo razvado, saj je zdravje zelo drago. Iz stanovanja skorajda ne hodi, kar pa ga pretirano ne moti, saj je zapečkar, ki mu menda nikoli ni dolgčas. A tudi sicer rad vse dela bolj počasi; v nasprotju s soprogo, ki je živahna in dejavna, ki kljub osteoporozi rada hodi iz hiše in se druži s prijatelji. Posebej se potrudi, da njen soprog uživa zdravo hrano, saj sama prisega na biotiko, ki se ji je v otroških letih njune hčerke, prav tako astmatika, zdela sama po sebi najboljša pot – s stiskanjem zelenjavnih sokov in veliko sadja.
Rudolf K. je upokojen od leta 1990. Sicer je čistokrvni Trboveljčan, soproga pa Gorenjka s Kamne Gorice. O tem, kako jo je pot ljubezni prinesla v Trbovlje bi bila po njunih besedah predolga zgodba, a zdaj ko bosta praznovala pol stoletja skupnega življenja, se oba le nasmehneta ob spominih, ki jih ni malo. Ob visokem jubileju si pravzaprav ne želita ničesar posebnega. »No,« je dodala gospa Mihela, »bova pa odslej brez poroke živela na koruzi!« In predvsem zdravo.
Katarina Novak, novinarka
Zdrav dih za navdih, 2006, št. 2, stran 22