ALERGIJSKE BOLEZNI ODRASLI

BOLNIK IN ALERGIJE

Sem upokojen kmet in živim v hribih, kjer še opravljam lažja kmečka dela pri 66. letu starosti. Že od ranih otroških let me spremljajo razne bolezni in to največ na dihalih. Lažje in težje pljučnice, ki se jim je pred desetletjem pridružila še alergija na raznovrstna živila in pijače. Od pijač pijem lahko le še zeliščne čaje, pa čeprav sem pil zmerno, kadil pa nisem nikoli, ker sem zelo alergičen na tobačni dim. Od živil najbolj pogrešam sveže sadje. Po uživanju sadja se mi namreč vname sluznica ali pa dobim drisko, čestokrat pa tudi izpuščaje. Moram še povedati, da sem vseskozi opravljal kmečka dela, ki so bila povezana tudi s škodljivimi vrstami prahu in drugih plinov, ki jih nikjer ne manjka.

Menim, da so moje bolezni malce povezane tudi z dednostjo, ker je polovica stricev in tet po mamini strani bolehala na pljučih, druga polovica pa je dočakala visoko starost. Mati je umrla za pljučno boleznijo v 40. letu. Prav tako bi lahko rekel, da so trije očetovi bratje umrli mladi, moj oče in stric pa sta dočakala 75 let. Morda k mojim boleznim prispeva še slaba cirkulacija krvi, saj me v mirujočem stanju zelo hitro zazebe. Zelo sem občutljiv za prehlade. Tudi pri spanju rabim precej več odej kot drugi v podobnih razmerah. Stanujem v leseni hiški, kjer se ob kurjenju z drvmi temperatura giblje povprečno okrog 20 stopinj.

Oprostite, da še nadaljujem s svojim zmedenim in nestrokovnim pisanjem, saj sem osnovno šolo zaradi bolezni in vojne le povohal in še druge okoliščine so me ovirale.

Kakor so mi povedali starši, sem že v zgodnjem otroštvu bil veliko bolan, posebej še v tretjem mesecu življenja, tako da niti ročic nisem mogel dvigniti. Nekega dne je šla mimo našega doma vaška babica, ki so jo večkrat klicali tudi za zdravljenje, saj se je menda na marsikaj spoznala. Pa ji je rekla naša babica: «Ti, Lucija, bi stopila v naš dom in bi morda vedela kaj ratati, imamo hudo bolnega otroka.« Šla me je pogledat, ko sem ležal v zibki, pogledala me je od nog do glave ter dejala, da nimam kaj ratat, še noči ne bom preživel. Kljub hudi stiski za denar in oddaljenosti od zdravnika je mati naslednji dan najela neko žensko, da me je pomagala nesti k zdravniku. Čeprav je bil starejši, je mater še nadrl, čemu nosi okoli na pol mrtvega otroka in dal recept za neko zdravilo, čeprav je dvomil, da me bodo živega prinesli domov. Do doma je bilo polne tri ure peš. Naj še povem, da je tista vaška babica umrla že naslednje leto (1930), jaz pa še sedaj živim.

Po tistih zdravilih sem počasi le začel okrevati, čeprav me je bolezen do predšolskih let večkrat, a bolj milo pobožala. Enkrat so se v tem obdobju celo razširile govorice, da sem že umrl in krstno svečo so menda res imeli zmeraj pri roki, če bi se to zgodilo. Brž ko sem se nekako pri treh ali štirih letih začel zavedati samega sebe in spoznavati bližnjo okolico, smo skupaj s starši ugotovili, da sem naglušen, verjetno že tedaj sploh nisem slišal na desno uho. Le kdo bi me v tistih kriznih časih vodil okoli zdravnikov. Ko sem začel hoditi v prvi razred, sem spet zbolel in je šlo leto po zlu, kar se je zgodilo še večkrat. Kakor se spominjam, sem med 15. in 30. letom poredkeje oboleval. Naj še povem, da sem pri dvajsetih meril v višino 166 cm in tehtal 66 kg, torej sem bil šibke postave. Sedaj tehtam 51 kg.

Pri petindvajsetih sem se poročil in tudi družino je vseskozi spremljalo trdo kmečko delo. Po tridesetem letu sem začel zopet pogosteje obolevati, ponavadi se me je lotila najprej gripa in tej bolezni se je pridružila še pljučnica, prebolel sem jih skoraj ducat in pol. Skoraj bi pozabil povedati, da sem bil vojaščine oproščen zaradi gluhosti in pljučnih bolezni. Dvakrat sem bil operiran zaradi kile v dimljah in obakrat sem dobil po operaciji še pljučnico. To je bilo pred petnajstimi leti. Trikrat sem se zdravil tudi v Topolšici (1986, 1988 in 1990), v vseh treh izmenah, skupaj dva meseca. Ker sem kljub zdravljenju hudo kašljal, so leta 1988 na meni opravili test na alergijo. Test je pokazal, da sem hudo alergičen na vse kravje mlečne proizvode, na svinjino, ribe, vse vrste cvetnih in drugih prahov, med in še marsikaj. O alergiji torej sploh pojma nisem imel.

Tudi v slovenjgraški bolnišnici sem se zdravil že okoli osemkrat. Moram pa reči, da sem bil kljub naglušnosti doslej z zdravniškim osebjem v zelo dobrih odnosih, prav tako z domačim osebnim zdravnikom. In kadar sem videl skupaj večje skupine zdravnikov, se mi je zdelo, kot da vidim gručo angelov. In presrečen sem se počutil, če mi je kdo od zdravnikov ali sester poklonil kakšno besedo.

Če se lahko dosledno držim diete ter varujem pred prehladi in škodljivimi dejavniki, se ob tej bolezni še da živeti, čeprav me občasno napada tudi huda astma ter kašelj. V teh primerih sem nujno primoran poseči po lekarniških in domačih zdravilih.

Tako, nadrobil sem vam nekaj iz svojega, z boleznijo povezanega življenja oziroma kako živim z bronhitisom, astmo in alergijo že vrsto let. Če se ne držim diete, tudi zdravila ne pomagajo.

Moram še povedati, da zaradi vse bolj oslabelih pljuč vedno teže hodim v hribe, zato uživam, kadar jih lahko gledam po TV. Tudi vetrovno vreme mi vedno bolj škoduje, pa tudi megla in nevihte. Če pa me kje na planem ujame snežna burja, me hoče povsem upihniti. Moral bi povedati, da živim v planinah, a me je srce vedno vleklo više, zdaj le še pogled.

Vseskozi pa obožujem lepo pisano besedo, pesmi, folkloro, običaje ter vse druge lepe vrednote. Veliko mi je do tega, da bi bilo naše okolje najbolj čisto in zdravo. Ob zmernem vremenu se zelo dobro počutim zunaj, v naravi. Sovražim pa nasilje, nevoščljivost, pohlep, krivičnost in podobno.

Kar se nasvetov tiče, bi bil vesel novice, da obstaja zdravilo, ki bi mi zopet omogočilo brez opisanih posledic uživati sadje, ki ga najbolj pogrešam. Sedaj namreč uživam veliko zelenjave in rženega kruha, rdeče pese in podobnega.

Moram še povedati, da sem se povezal z magistro dr. D. Č., ki mi je poslala knjigo o alergiji.

Ludvik Mori

Zdrav dih za navdih, 1995, št.2, stran 28

NA URŠLJO GORO

Lepo počasi zmorem hoditi še v breg,

Uršlja gora še posebno mi je všeč.

Tja gor res pravi čas moraš iti,

če hočeš lepih razgledov se naužiti.

Na Uršlji gori je zares prelepo.

Čeprav težko gor prideš, žal ti ne bo,

te vsak planinec iz srca pozdravi lepo,

krog novih prijateljev te potrepljal bo.

Čeprav živim nekako sredi planine,

a srce me vabi v prelestje višine.

Tja v višavje vedno rad grem,

kadar lep, miren sončen je dan.

Kadar sem visoko v naših gorah,

s srcem vsem uživam naših vrhov prelest.

Na vse strani se nam nudi prelepi razgled,

tudi bolezen nad mano moči nima več.

Res lepše sreče na svetu ni, kdor lahko v planinah mirno živi,

res treba se je s težkim delom truditi,

strahu pa ni, da nas hoče smog zadušiti.

Čeprav močno mi je opešal življenja motor,

posebno nagaja in piha, kadar grem navzgor.

A ko po velikem trudu prideš končno na cilj,

od radosti in sreče najraje bi zavrisnil.

Ludvik Mori

Zdrav dih za navdih, 1997, št.1, stran 23

ŽIVIM Z ALERGIJAMI

Zdi se mi, da sem vaš član že od začetka. Moja članska izkaznica ima številko 1897. Od začetka sem tudi naročnik in bralec vaše dragocene revije Zdrav dih za navdih.

Skrbno preberem vse članke, čeprav se me vsi ne tičejo, ker nisem ne kadilec in ne alkoholik. Sicer pa so vsi članki poučni in po svoje zanimivi.

V lanski decembrski številki je bil na 12. strani pod peresom primarija dr. Aleksandra Brunčka objavljen članek Lažna alergija. To je bolezen, ki me pesti že več let. Obroč prehrambenih obrokov se tako stiska, da bom moral kmalu od lakote umreti, pa čeprav imam apetit še kar dober. Alergijske posledice se različno kažejo: nekatere vrste hrane ženejo na drisko, druge povzročajo kožne izpuščaje in srbečico, tretje vnetje bronhialne ali črevesne sluznice, tako da že več ne vem, kaj bi lahko še sploh brez posledic užival, da ne bi imel večjih težav.

Vsi mediji in literatura pa nas poučujejo, kako raznovrstna prehrana in sadeži ugodno vplivajo na zdravo življenje in človeški organizem. Le redke sadeže in živalske proizvode bi normalno človeško telo brez škode pogrešalo, razen tobaka. Še ni dolgo tega, ko sem na televiziji slišal nauk, da so tisti, ki sploh ne uživajo nobenih alkoholnih pijač in tisti, ki jih preveč, enako občutljivi na raznovrstne bolezni. Jaz alkohola že deset let ne pijem, pa tudi prej sem pil sadjevec le zmerno za potrebo in žejo.

Od vsega najbolj pogrešam sveže sadje, ki sem ga prej zelo rad in brez posledic užival, zdaj pa se mi zdi, da telesu veliko zdravih snovi in hranil primanjkuje in tako telo počasi in nezadržno hira. Pri 68 letih in 165 centimetrih višine tehtam sedaj komaj 48 kilogramov kot kakšen otrok. Zadnje čase pa se po vsakem obroku počutim, kot bi bil pijan, nekaj me tišči pod prsi nad trebuhom. Ko se malo uležem, te težave malce popustijo in zdi se mi, da črevesje vedno bolj slabotno »diha« v omenjenem predelu telesa. Le v občasnih obdobjih me pogosteje tišči na vodo, pa tudi stolico še kar redno iztrebljam. Tu in tam je kak dan zaprtja ali ob kršitvi diete driska, drugače pa je vse v mejah normale.

Vašemu društvu bi bil zelo hvaležen, če bi mi tu na Koroškem, bodisi v Slovenj Gradcu ali v Ravnah, poiskali primernega specialista, ki bi me temeljiteje preiskal in morda našel pravi vzrok mojih zdravstvenih težav, to je oteženega »dihanja črevesja« (če se praviloma izražam, ne vem, tako pač jaz čutim). Oteženo pljučno dihanje si odganjam z berotecom in podobnimi pomagali, pa teotardom, aminofilinom in podobnimi zdravili.

Le če sem bolj lačen, lažje hodim tudi v klanec. Zelo mi prija miren zrak v hribih. Sicer pa sem za silo poučen o vremenskih nevšečnostih, o čemer bi lahko napisal daljši članek.

Upam in želim, da bi to moje preprosto in okorno kmečko pisanje pravilno razumeli in mi z nasveti ali pregledom pomagali, če se pomagati da, za kar vam bom iz srca hvaležen.

Ludvik Mori

Zdrav dih za navdih, 1997, št. 1, stran 24

KADAR SEM BOLAN

Kadar precej težko sem bolan,

takrat se počutim grozno sam.

Le malokdo me takrat obišče,

vsak gre le mimo te hiške.

Takrat se počutim povsem osamljen,

pri srcu mi je, kot bil bi omamljen.

Le takrat soseda potihoma prileze

ter s čajem in kosilom mi postreže.

Tedaj zares dogi, dolgi so dnevi,

ponoči le od kašlja čujejo se odmevi.

Grozno močno me v prsih stiska,

tako da iz pljuč kar glasno piska.

Le nekaj prijateljev še imam,

da nisem vedno popolnoma sam.

To knjige so in vse sorte revije,

ob njih mi obraz znova zasije.

Včasih pa radio si gor navijem,

iz njega oglasijo se lepe melodije.

Vse to me tako lepo potolaži,

da na osamljenost spet pozabim.

Večkrat pa vložim tudi kasete,

na katerih lepe pesmi so posnete.

Ob njih se mi omilijo bolečine,

v dremavost pesmica me zaziblje.

Kadar pa visoki snežni so zameti

in bolezen se nas z vso silo loti,

tedaj ne moreš zdravnika klicat,

da prišel te bi z injekcijo pikat.

Tedaj zdravilne čaje treba je kuhati

in obkladke na boleča mesta dati.

Tudi to je pomoč v precej hudi sili,

saj tako v starih cajtih so se zdravili.

Le kje so otroci vnuki, morda so »marod«,

da tako dolgo katerega ni od kod.

Ko po telefonu dobim to potrdilo,

misli osamljenosti iz srca izhlapijo.

Ludvik Mori

Zdrav dih za navdih, 1997, št. 1, stran 24

Spoštovani,

najprej vsem v uredništvu lep pozdrav. Kot član tega društva se vam že dolgo nisem oglasil, čeprav časopis redno prebiram in se iz vaših člankov marsičesa naučim za svoje zdravje. Kljub temu da me naglušnost ter astma spremljata že od zgodnjih otroških let, se je sredi mojega življenja tem boleznim pridružila še močna alergija

na vse cvetne prahove ter na velik delež živil in pijač. Prebolel sem skoraj ducat in pol bolj ali manj blažjih pljučnic ter nazadnje še dve mrzli.

V jeseni leta 1999 sem zaradi hudobije nekega človeka doživel še živčni zlom, ki bi me skoraj potlačil v zemljo, a sem se na srečo dobrih ljudi in zdravnikov le še zmazal. Kar precej časa je minilo, da sem se za silo pobral in se privijugal do 73 let. Kljub naštetim težavam sem že od rane mladosti trdo garal na kmetiji, razen kadar sem bil huje bolan. Kadil nisem nikoli in v drugi polovici življenja pijem lahko le še čaje. Tisti stres ali živčni zlom me je zelo oslabil, tako da sem v najbolj kritičnem trenutku tehtal komaj 38 kil. Zaradi omenjenih težav tudi skoraj pisati in brati nisem mogel. Zaradi tega tudi tako dolg molk.

V zadnji številki našega glasila sem prebral zelo vabljivo in prijazno vabilo na naše skupno srečanje v Ljubljani, 7. septembra. Zadnjega takega srečanja sem se udeležil pred nekaj leti v Topolšici, ker je ta kraj najbliže mojemu domovanju. Na to srečanje mi je ostal lep spomin. Moram povedati, da bi se srečanja z veseljem udeležil, a bojim se mestnega zraka, ki mi dela precejšnje težave. Omenjeno je tudi, da bi si udeleženci lahko ogledali razne znamenitosti Ljubljane, a kako naj jaz kot težji astmatik dohajam manj bolne in hitrejše ljudi, čeprav mi daljši prevozi, razen v prehudi vročini ne delajo večjih težav.

Tako, nanizal sem vam nekaj sporočil ter razmišljanj v upanju, da jih boste pravilno razumeli. Moram še povedati, da ob pisanju vedno rad poslušam lepo glasbo in tudi ponoči, kadar se me spanec noče prijeti. Včasih se mi ob doživetih situacijah porodijo verzi in jih tudi zapišem.

Nekaj teh vam tudi prilagam. Vsem, ki se trudite za naše koristno glasilo, vam želim še naprej veliko lepih uspehov in vas vse prav lepo pozdravljam. Vaš zvesti bralec.

LUDVIK MORI (1929-2004), BUKOVNIK SEDANJEGA ČASA – EDEN NAŠIH NAJSTAREJŠIH ČLANOV, PISEC, LJUBITELJ SLOVENSKE BESEDE

Ludvik Mori, o katerem je eden od uvodničarjev v njegovo knjigo Pero s Pernic zapisal, da je v njem videl nekakšnega bukovnika sedanjega časa, ki je kljub napadom astmatičnega kašlja in skoraj asketskemu življenju ob čajih, kompotih in brezmesni hrani, prepešačil najoddaljenejše predele svoje dežele, je eden najstarejših članov našega društva.

Ker sva imela v Slovenj Gradcu težave s pogovorom v živo, sva se znašla za današnje čase precej nenavadno – s pismi. Za dopolnitev in ilustracijo razumljivo kratkega pogovora sem si zato sposodila nekaj odlomkov iz njegove knjige Pero s Pernic, ki je in bo pomemben prispevek k poznavanju sedanjih rodov na tem koščku slovenske zemlje, ki so skoraj trši od Vorančevih Samorastnikov, kakor je zapisal eden od urednikov njegovega obsežnega dela. Naš sogovornik pravi, da je s trdim delom in pisanjem prestal vse težave življenja, Kadar pa je bilo le prehudo in ni vedel, kako naprej, je šel med tiste, ki so nosili še težji križ od njegovega in bilo mu je lažje. Naša znana etnologinja dr. Marija Makarovič, ki ji je Ludvik Mori pomagal pri zbiranju narodopisnega blaga na tem prelepem koščku zemlje, pa je zapisala, da občuduje moža, ki mu življenje iz otroških let ni bilo najbolj naklonjeno, a je kljub temu s svojo skromno pokojninico upokojenega kmeta živel za pisanje in literaturo ter svoje ljudi v pozabljenih koroških bregačah. Pa tudi njegova vnukinja Anita, absolventka fakultete za gozdarstvo, ki mi je prijazno prinesla njegovo knjigo v Ljubljano, pravi, da je 74- letni dedek od sile.

Gospod Mori, ste eden od naših najstarejših in prizadevnih članov našega društva. Življenje vam ni prizanašalo, saj je bilo večkrat trdo kot milo. Kako ste se prebijali?

Pot skozi življenje je bila že kar od rane mladosti trda in težka, spremljale so me že od rane mladosti razne bolezni ter popolna naglušnost na desno uho.

Ste ljubitelj slovenske besede, zlasti pisane. Tudi sami napišete kakšno pesem, ljubiteljsko ste se ukvarjali z novinarstvom, pred nedavnim pa ste izdali tudi knjigo Pero s Pernic. Kdo vam je pravzaprav vcepil ljubezen do maternega jezika?

Res je, sem velik ljubitelj slovenske besede. Včasih dobim navdih za kakšno pesmico. Z novinarstvom sem se začel ukvarjati že leta 1950. Potem sem začel pisati v lokalna glasila leposlovne članke, iz katerih je nastala knjiga Pero s Pernic. Še prej pa sem bil soavtor štirih knjig, katerih naslovi so: Med Muto in Kazlo, šege, noše, pesmi, urednice Marije Makarovič, druge knjige urednika Igorja Glasečnika Strah me je gratalo, tretje knjige urednice dr. Marije Makarovič Življenjske zgodbe krajanov Mute in okolice in četrte urednika Antona Gričnika Hvalnica Pohorju, šele potem je nastala po urednikovem besedilu izključno moja knjiga Pero s Pernic. Ljubezen do slovenskega jezika so mi vcepili starši in mati narava.

Povedali so mi, da ste prehodili vse kraje okrog Mute, Dravograda in Slovenj Gradca, prav tako pa vam ni tuja avstrijska Koroška. Priteguje vas ljudsko izročilo, folklorna zakladnica, življenje ljudi nekdaj in zdaj. Sodelovali ste tudi z etnologinjo Marijo Makarovič. Kaj to vam pomeni, kaj vas žene?

Da sem mogel kaj napisati, sem moral stopiti peš do ljudi v bližnjo in bolj oddaljeno okolico, da izvem, kar me zanima. Rad obiskujem ljudi, ki so povezani s folkloro, na televiziji in v živo zelo rad spremljam te prireditve. Zelo rad pa gledam na televiziji oddaje Dober dan, Koroška in sem vesel, da še kar precej ljudi ohranja slovenski jezik, čeprav v tujini vladarjem ni všeč. Pa tudi na drugih celinah še mnogi ohranjajo naš slovenski jezik.

Tudi fotografija vam ni tuja, z ilustracijami ste opremili tudi svojo knjigo – tu pa je prelepih motivov na kupe.

Da, tudi fotografija mi ni tuja. Res imam na kupe fotografij, najraje pa fotografiram rože in prijazne ljudi.

Kako je vaše dejavnosti spremljala vaša družina?

Žene nimam več, umrla je za rakom na dojki, otroci pa so veseli in ponosni na moje dejavnosti ter mi gredo na roko, kjer je potrebno.

Vse življenje vas spremljata težka sapa in alergija. Kako ste živeli s tem in kako si pomagate?

Že od ranih otroških let mi je nagajala težka sapa in sem vedno težko dihal. Pozneje pa se je tem nadlogam pridružila še alergija. V bolnišnici v Topolšici so na meni opravili alergotest ter mi povedali, na kaj vse sem alergičen, na katere vrste hrane, pa tudi vreme veliko vpliva na moje počutje. Hranim se s čim več naravne hrane, predvsem pa s čim več sveže zelenjave.

O čem ste ali pa še najraje sanjarite?

Veliko mi v spomin prihajajo razne usode ljudi in njih izpovedi. Imam pa tudi precej videokaset in gledam priljubljene prizore, tako da mi dolgčas ni nikoli. Skoraj bi pozabil povedati, da imam tudi veliko avdiokaset in z njih poslušam lepo glasbo, kar izpričuje v knjigi objavljena pesem Kadar sem bolan.

Kaj bi sporočili našim bralcem in članom društva?

Vsem članom društva bi svetoval, da bi skušali živeti čim bolj naravno in se izogibali tabletam, dokler bolezni še resno ne ogrožajo življenja, ter se držati navodil in nasvetov naših zdravnikov.

Hvala za pogovor.

Katarina Novak, novinarka

Zdrav dih za navdih, 2003, št. 3, stran 10

ROBERT ERJAVEC – KLJUB OBČUTLJIVOSTI NA OSJI PIK OBOŽUJE NARAVO

Simpatični vremenar s POP TV Robert Erjavec je tudi zasebno sproščen, nasmejan in zgovoren. Zanj bi skorajda lahko rekli, da je otrok narave, ki jo obožuje, s tem pa tudi vse, kar je v njej živega in lepega, vsekakor pa koristnega, česar se premalokrat zavedamo. Vsaka žival ima svoj namen, je prepričan Robert, kar pomeni, da mu še na misel ne pride, da bi recimo treščil muho, pajka, oso ali kaj podobnega. Prostora je pač dovolj za vse.

In prav os, na pik katerih je občutljiv, se sploh ne boji. »Ker to vem, lahko tudi, če bi bilo potrebno, poiščem pomoč,« pravi sogovornik in ponosno doda, da je v bližini njegovega doma v naravi blizu Novega mesta njegov sosed sršenje gnezdo.

Da je alergičen na pik ose, Robert pravzaprav dolgo ni vedel. Kot otrok namreč ni imel nobenih težav. »Če me je karkoli pičilo, čebela, osa ali kaj drugega, je zame vedno poskrbela stara mama, ki je imela pri roki reženj čebule, ki blaži bolečino in menda posesa vsebino,« pripoveduje Robert. Potem pa se mu je zgodilo nekaj let nazaj – natančno se spomni, da je doma dremal pred televizijskim aparatom, ko je bil na Otočcu rok festival, ko je nenadoma začutil pik pod srajco. Na pol v dremežu se je pač tam malo udaril in popraskal. Sledil pa je še en pik in nato tretji. Potem je le vstal in pogledal, kaj naj bi to bilo – in pod srajco je zagledal oso. »Pa je nisem ubil!« ponosno pove, »pomagal sem ji, da je zletela ven. Še okno sem ji odprl.«Kmalu pa so bile vidne in občutene posledice. Začeli so se mu delati srbeči izpuščaji in lise, kar je povzročalo zelo neprijeten občutek. Nato so mu otrdele ustnice, predel okrog ušes in bezgavke. Tako je ugotovil, da je to reakcija na osji pik in se prvič v življenju srečal s kakšno alergijo, ki je prej ni poznal. »Ni me zgrabila panika,« je povedal Robert Erjavec, ki ni, kot je dodal, takrat poiskal nobene pomoči. Samodejno je na mesto treh pikov položil obkladek z ledom.«Popil pa sem tudi kozarček domačega orehovca,« doda v smehu, »in odšel na festival na Otočec.«

Po piku je imel še nekaj težav oziroma oteklin in zatrdlin, ki pa so čez nekaj časa izginile. Osa ga po tistem ni pičila nikoli več, posledic in tveganja pa se dobro zaveda, ker je tudi sam del zdravstvenega delavca in te stvari kolikor toliko pozna. To ne pomeni, da zadevo jemlje zlahka, saj tudi opozarja, da je vsekakor bolje pri takem piku poiskati zdravniško pomoč kot pa čakati, da bo bolje. Robert tudi nima kakšne posebne zaščite, čeprav ve, da se lahko taka reakcija ponovi pri vsakem novem piku. Prav tako se zaveda, da je dandanes toliko različnih strupov v ozračju in na rastlinah, da so tudi povsem nedolžni piki žuželk lahko nevarni.

Zadnja štiri leta živi Robert v naravi. Njegovi sosedi so sršeni, s katerimi se povsem dobro razume, saj ima tudi sicer zelo rad živali, z njimi komunicira – in mogoče je to – to, dodaja med smehom. Okoli njegove hiše se mirno sprehajajo zajci, srne in na pol divje mačke. Za zadnjo osmico, ne ve, kje je, ima pa zdaj devetko. Poimenuje jih namreč kar s številkami, ker jih je toliko.

Pobliže se sicer ne srečujejo, so pa koristne, saj poleg drugega tudi lovijo miši. Na cvetni prah ni alergičen, tovrstne težave dobro pozna, saj vsako pomlad zaradi tega trpi njegova mama.

»Vsa je v solzah in vnetih sluznicah, joka, kot da smo ji storili kaj hudega,« se pošali Robert. Njegov oče in dva brata pa teh in podobnih tegob zaradi alergij ne poznajo.

Kot vremenar je Robert na tekočem z različnimi pojavi v naravi, saj sušna obdobja prinašajo svoje, deževna, mrzla, suha pa spet svoje značilnosti. To vse ga zanima, saj dela tudi kot novinar na novomeškem radiu. Če je zima blažja, pomeni, da bo tudi insektov več, pojasnjuje. Tu pa so seveda še kmetovalci in sadjarji, ki gnojijo in škropijo s snovmi, ki niso vedno nestrupene in onesnažujejo ozračje, živali pa to seveda prenašajo. Moti ga, da včasih mediji poročajo o tem, da je določena lokacija, denimo na morju, »zelo nevarna« zaradi določenih žuželk. Pred leti je tako vladala rahla panika, da so na otoku Pašmanu črne vdove. Robert sam že leta zahaja tja in iz izkušnje pove, da je doslej videl le eno. »Na Cresu pa sem jih kot otrok celo sam lovil,« pravi, »le da starši tega, seveda, niso vedeli.«

Kot otrok oziroma mladenič pa je imel kožno plesen. Veliko se je ukvarjal s športom in takratni sintetični dresi so mu zaradi potenja povzročali preglavice z belkastimi in rdečimi lisami, ki mu jih je mama mazala z žveplovim milom in jodovo tinkturo, pa so izginile po sončenju na morju.

Danes pa se veliko govori o posledicah pikov žuželk (borelioza, meningitis in podobno), kar ga rahlo preseneča, prepričan pa je, da pri odhodu v gozd previdnost nikakor ni odveč, saj je dokazano, da so denimo klopi okuženi oziroma smo občutljivi na njihov pik. Zato se je treba za gozd vedno obleči primerno: visoki čevlji, hlače zataknjene za nogavice, dolgi rokavi stisnjeni v zapestju, in še kaj, obvezno pa pozoren pregled telesa po vrnitvi.

Roberta redkokaj spravi v slabo voljo, jezi pa ga, ko v križankah oso opisujejo kot nadležno žuželko.

Živalski piki

Nekateri ljudje so preobčutljivi na živalske strupe, kar ima lahko tragične posledice, na primer zadušitev zaradi otekline v žrelu. To lahko povzroči tudi navaden osji pik. Če človeka po piku obide splošna slabost ali začne otekati (navadno okoli oči), naj nemudoma poišče zdravniško pomoč, tisti pa, ki vedo, da so preobčutljivi, naj imajo vedno pri sebi kakšno antihistaminsko zdravilo, vsekakor pa se morajo posvetovati z zdravnikom.

Tudi meduze so nevarne

Znani slovenski ihtiolog prof. dr. Miroslav Zei je o tem nekoč zapisal: «Živalski strupi, kakršnega imajo npr. meduze, ki nas opečejo v morju, postanejo nevarni šele čez čas, kajti telo te strupe kopiči in ne izloča. Tako se alergije na živalske strupe pojavijo pri človeku šele z leti, a so z vsakim stikom hujše in hujše, celo smrtno nevarne, kadar presežejo količino, ki jo telo še lahko tolerira. Najpogosteje pride do nezavesti in celo odpovedi srca, zato takih opeklin meduz, pikov čebel, os, pajkov in škorpijonov nikakor ne smemo jemati zlahka.«

Katarina Novak, novinarka

Zdrav dih za navdih, 2005, št. 1, stran 28
(prirejeno)